Ida Semenič - Adisa: Kot da imaš srce

17. junija bo pri Zavodu za razvijanje ustvarjalnosti izšel pesniški prvenec naše članice Ide Semenič- Adise, z naslovom Kot da imaš srce. Zbirka bo slikovno obogatena s fotografijami Ide Semenič, Valterja Kopačina in Rajka Gorjana. Oblikovanje in prelom, pa je delo našega člana Gregorja Grešaka. Iskrene čestitke v imenu Vala!

»Sam grem po dolini kraški, / kadar vanjo sonce sije …« S temi in z drugimi verzi je Srečko Kosovel nekoč postavil pred bralca lepote Krasa in svojo ljubezen do te pokrajine. Minilo je skoraj stoletje, a Kras ostaja nedopovedljivo močan navdih njegovim burje vajenim prebivalcem. Pred nami je pesniška zbirka, ki tako rekoč pooseblja Kras. Ko jo prelistamo, začutimo kraško dolino pa tudi primorske bregove in gmajne, ko jih obliva sonce in tudi takrat, ko jih cefra burja, moči dež ali celo prekrije sneg. V besedi in fotografiji nam zbirka približa to prelepo pokrajino, odpre nam brezčasna vrata, skozi katera vstopimo naravnost tja, med »robidovje, drene in ostre trave«, kot pravi avtorica.

Ida Semenič s svojim pesniškim prvencem Kot da imaš srce razgrinja pred nas pisan svet vrtač, ruja, kalov in skalovja. Tem podobam je našla nadvse primeren okvir v kratkih pesniških oblikah, ki jih natrese bralcu, kot burja strese orehe z dreves. Vendar skozi verze izpoveduje še marsikaj drugega: v njih zapojejo, včasih zaječijo, občutja zrele ženske, ki ne verjame več v pravljice; po drugi strani pa zna izmed besed pokukati tudi mlado dekle, ki še vedno premore sanje, upe, veselje nad življenjem – ki še zna »leči med trave pomladno sanjave«. Ne glede na to, ali upesnjuje lepše ali temnejše strani življenja, pa Ida ne zaide v razčustvovanost ali svetobolje. Nasprotno, v sklopu (in tudi istoimenski pesmi) Nič več tanka ter v zadnjem predalčku te knjige, ki pripada aforizmom, se zna ostroumno in ironično pošaliti na svoj in račun nas vseh. Hkrati nas zna subtilno prepričati, da optimizem v njej ni in ne bo zamrl (»Bodi, piši, hodi, poj!«). Poziva k nasmehu; opozarja na najcenejše – in hkrati najdražje – zdravilo medčloveških tegob: dotik; in tudi na to, da si »snope vežemo sami v žetev življenja«. Ida zna domisliti različne teme in področja, vsem pa je skupno to, da so življenjski, stvarni, da se v njih lahko – radi ali neradi – prepoznamo vsi. V nas zna vzbuditi iskreno željo, da bi tudi sami kdaj vstopili v čarobne pokrajine, ki jih s kratkimi, jedrimi izseki ponuja na pladnju besed. In če se jim prepustimo, nas utegne navdušiti celo za pesnjenje, saj izjemno tankočutno in vabljivo spregovori o »ruladi besedja«, o »skrivnostnem človeškem otroku« – pesmi.

Avtorica je vzela za svoje predvsem kratke pesniške oblike (haiku, tanka, brahek, peterostišje). Njihovim strogim oblikovnim zahtevam sledi spontano, tekoče, in čeprav se vsebinsko tu in tam oddalji od norme, nas to ne zmoti, saj nas te 'kratke zgodbe' vsrkajo vase in tudi po branju še dolgo odmevajo v naši zavesti.

Idinemu ustvarjanju smemo brez vsakršnega negativnega prizvoka reči polnokrvna ženska poezija, ki doseže bralca ne glede na spol. Še več: moškim bralcem lahko odpre okno v včasih na videz nedoumljiv svet ženskega čutenja, razmišljanja, hotenja in bivanja. V svet deklice, ljubice, žene, matere, ženske, ki diha z naravo. Ida je vse to in še več, ob tem pa ne moremo niti mimo njenega silnega zavedanja rodne pokrajine, od morja do Nanosa, ki »žrtvuje rebra skalnata za nas«. Njene pesmi so prečiščene, z burjo prepihane – ostane samo tisto najpomembnejše, zaradi česar se njena poezija nikdar »ne zlije v povprečnost«.


Aleksandra Kocmut