Tea Oršanič - Počasnost dneva v deževanju

Spremna beseda:

Ljubezen nas bo preživela

PESNICI

Se spomniš, kako sva se spoznala?

S pesmijo, drugače se najbrž sploh ne bi.

Ne verjamem v naključja, preprosto se pesniki začutimo in podamo v skrivnostnosti, ki jih drugače sploh ne bi doživeli.

Deževalo je in grmelo hkrati,
narava se je prebujala in ko se zgodi pomlad,

življenje krene v novo obdobje.


Pesmi so se rojevale v nevihtah in neustavljivost je postala neukrotljiva. Ko se človeku nekaj takega zgodi, ve, da je živ. Kaj živ? Nepremagljiv, nesmrten. Nič drugega ni bilo več pomembno, le svoboda ter prostranstva duha. In ko je človek svoboden, resnično svoboden, potem zares živi.

Iz tvojih pesmi veje neustavljiva sla po neizrečenem, neizmernem in neponovljivem. Strast in gorečnost sta tisti sili, ki spišeta pesmi. Najbrž se rodijo v trenutku, na mah. Tako jih jaz čutim in tako jih dojemam.

Tvoje pesmi berem, ker so del življenja, ki ga sam želim živeti. Vsakodnevnost je polna težav, ovir, preprek, omejena z neizprosnim vsakdanom. Zunaj fizične materije pa lebdi bivanje svoje neukrotljivo poslanstvo, ki ga ne ustavi nič.

Niti smrt!

BRALCU

Udobno se namesti, zapri oči in
se prepusti besedam …

v deževanju

Slišiš škrebljanje, kakor na pómlad, ko v gozdu izpod mahú na skali narahlo tečejo kapljice. Ena po ena nežno padajo v potok, ki pričenja svoj tok. Teče med kamni, čez korenine in pričenja strast potovanja. Z nevidno silo neke Ljubezni potuje in vase zrcali ves svet.

Vonjaš svežino jutranjega svita meglic, skozi katere sončni žarki počasi ogrevajo nov dan?


Si predstavljaš, kako morje
se dišavi s storži?

Potok jih nese s sabo na poti in čoln
še zdaj prevaža sledi.

Veter zaveje med krošnje, da dež
za vedno je utihnil..

Potok postaja reka, ki se umirja v …

počasnost dneva

Ko tako teče od nekdaj, zaprosi, zapoj
mi pradavno Šumenje.


V njej tudi mrliči dihajo z zamudo.


Kadar sediš brezbrižno na bregu, se niti ne zavedaš, kako trenutek si kupuje čas na dražbi.

Ko izlije se v morje, zaslišiš preludij za kosti in zemljo.

epilog

Boš rekel, sedaj je vsega konec.

Konca ni, so samo novi začetki.


LITERARNI STROKI


V rokah držite drugo samostojno pesniško zbirko počasnost dneva v deževanju avtorice Tee Oršanič. Prva z naslovom mah dehti že dve leti in če ste jo prebrali, vam bo ta, ki jo boste ocenjevali tokrat, logično nadaljevanje.

Pesniški jezik Tee Oršanič je pristen, neposreden; v njem se sinhronizirata njena bit in vesolje. Odveč bi bilo preštevati zloge, jih kategorizirati v vzorce ter katalogizirati v literarne predalčke. Verzi tečejo v ritmu srca, včasih mirno in enakomerno, drugič s povišanim pulzom, kdaj pa Divje nabijajo v stampedu agonije. Že če samo preberete naslove pesmi, se vam spiše sporočilo bistva pisanja in tudi bivanja:

… ljubezen nas bo preživela …

Kaj pa razum, boste vprašali.

Mora razumeti srce, sicer je raz um!


Stane Randl - Kobilica