Kot boste iz prebranega razbrali, sploh nisem jezikav.
Zakaj ne najdem sogovornuka? Ker imam vedno prav.
Na avtobusu se je prepovedano pogovarjati z voznikom,
nevarno pa je ogovoriti neznanko s špičastim dežnikom.
V službi samo poslušam tisto, kar mi sodelavci govorijo
ter občudujem njihovo neverjetno govorniško energijo.
Da ima žena vedno prav, so me njeni sorodniki naučili,
zato se sedaj z mojo gospo pogovarjam le še v hudi sili.
Z domačimi se tudi sicer slabo govorno sporazumevam.
Le kadar kakor riba molčim, za njih modrost izžarevam.
Resno pa me skrbi to, da zelo pogosto v sanjah govorim.
Zakaj omenjam toliko ženskih imen, ženi težko razložim.
Sosedov kuža me vedno, pasje ljubko in glasno, pozdravi.
Kdo ve, če sliši mojo razlago, medtem, ko tekava po travi.
Nočnega klepeta preko Interneta se vsak večer udeležim.
Pri tem pa nisem sproščen, ker se računa za telefon bojim.
V gledališču me gledajo, kot bi pravkar padel z Marsa,
ko Hamletu glasno povem, da je vse le zrežirana farsa.
Kadar srečam svojo simpatijo, bi ji rad kaj lepega dejal.
Toda vse, kar tedaj uspem izdaviti, je le kratek pozdrav.
Včasih si zaželim, da bi pametnega sogovornika imel.
Tedaj grem v planine, kjer lahko poslušam svoj odmev.
Pogovor s samim seboj pa se mi zdi še najbolj zdrav,
ker se tedaj ne razburjam, saj imam jaz vedno prav!
Kazalo 
Latest images 
Registriraj se 
Založba Literarni val 
