Recenzija zbirke "mah" Alenke Zorman "Živeti (kot) mah", objavljena v reviji za družboslovje in kulturo "Primorska srečanja", št. 314 - 315, leto 2008
Piše: Alenka Zorman
ŽIVETI (KOT) MAH
Tea Oršanič
Mah
samozaložba, 2008
poj
bom pela, bom ... tišino mi podaj
bom pela, bom ... zaplesala v maj.
zrnce v očeh ti nežno zablesti,
kot slast v roži češnje zacveti.
....
Najbrž ni naključje, da to pesniško zbirko, ki je izšla že v marcu, znova prebiram prav v maju, ko sama občutim in pravim: Maj
...
Ljubim se
z majem
Mah
...
Ljubim se
z mahom
Tako bi lahko svojo misel prevedla v avtoričino. V mesecu, ko prvič brezskrbno obujemo lahkotnejša obuvala ali jih celo že sezujemo in stopimo bosi na gozdna, travnata, peščena tla. Tudi na mah, ki poboža stopala, vse živčne končiče, ki se stekajo tam. Avtoričin pesniški prijatelj sprašuje in hkrati odgovarja:
se sme hoditi po mahu?
sme, vendar samo, če smo bosi.
šele takrat občutimo dražljaje vsake
drobne smrečice njene gozdne misli.
gromi, nevihte in temne ali mesečne noči
so njeni prijatelji.
...
Mah, ta gozd v malem, raste v blazinah, odejah, preprogah. Stebelce ob stebelcu, drevesce ob drevescu. Slovnično je mah moškega spola. A kdo bi bolj kot mah v ženski osebi v sebi lahko skrival in držal skupaj čustva, hrepenenja, bolečino, zadržal erozijo človeškega duha? Ujeta sem v dih ženskega imena, / v sivem svetu, ki ne pozna objema ... In se razdajal, kot z vetrom poletijo mahovi trosi in se zasejejo nekje v nekem varnem kotičku gozda, da poženenejo v nova
drevesca in se združijo v blazino.
...
še, še
z vetrom bom drhtela,
samo v letu trosa preživela.
V mehko blazino poezije. Nataša Smerdelj v spremni besedi k zbirki pravi: Gozd rojeva svoje pesmi. Pošilja jih v svet, da bi ga obarval s temno zelenim žametom in ga odišavil s skrivnostnim vonjem po lesu, listju in ... mahu. In magičnost, kot v pesmi mag:
... v nebo razvejane so sanje
in v slutnjo deblo je ovito.
...
stopinje so začarane v nenevadno,
s pisani vrtinec, ki v krogu obnemi.
da vse je prav in vse je dovoljeno,
se nebo začudi, ko oblak zahrepeni.
...
vzdihi v listih so čarobno oživeli hrast,
včasih legla sva dotike k njemu krast ...
Mah je skromna rastlina, ki se zadovolji že z malenkostno množino svetlobe, a brez nje ne more živeti. Mah nadvse ljubi dež. Včasih mu napiše pismo. Danes, ko to pišem, ves dan dežuje. Ob suši se lahko brez škode izsuši, ob deževju zopet oživi. Goste blazinice mahu v podrasti gozdov vpijajo vase vodo in jo dolgo zadržujejo. Omogočajo napajanje studencev in preprečujejo nastajanje hudournikov. Poistovetiti se z mahom, v psevdonimu, v naslovu pesniške zbirke in v njenem prologu, pomeni živeti (kot) mah. Navadni gozdni, kot avtorica podrejeno poimenuje sebe v svojem računalniškem dnevniku, kjer objavlja pesmi in prozo. Mehko, občutljivo, s subtilnim zavedanjem sebe kot mahu, ki zaznava sapice, tudi viharje, prebujanje brstov, trepetanje listov, vstajanje dnevov skozi veje, ples žarkov in gozdnih senc, tišino in zvoke, prešerno žgolenje ptic, pa tudi skrivnostne klice in krike v temi.
In preživi
... S pisanjem si zdravim žalost, poreče pesnica o sebi. In dodaja: še nobene 'pesmi' nisem napisala sedeča na hlodu sredi gozda. nikakor. niti v tistem času nisem jahala vetra ali se resnično ovila v meglico…imam pač preskoke, ki se izpišejo.a imajo o čem pisati ... preskoki
namreč..: veliko sem preživela, doživela in še bom. ne, da to upam, to vem. sposobna sem najbanalnejše neumnosti delati pri zdravem razumu. to je tista svoboda v meni, ki jo cenim, to je tisti otrok, ki ima v eni roki coca colo, v drugi čokolado in pred sabo kup novih lego kock. čisti užitek. pravijo, da je to škodljiv užitek. nevzgójen, nič za jutri. po sistemu: le kaj bo iz tebe?? in
potem pogled vpraša nazaj: koliko je vredno življenje? in tišina doda: sem že iz mene. SEM ŽE.
kje pišem pesmi? v glavi. to je usnutek razuma.velikega Njega. potem vklopim nekaj stranskih dihcev, vonj trenutja in pojave v človeku, nad katerimi se razum zgraža. takrat pa z mahom
pobegneva ubogljivosti in se zapis izpiše sam od sebe.
Pesnica je svojo zbirko razdelila na dva dela: zora in mrak (oziroma v štiri, če upoštevamo še prolog mah in epilog Urd). Že v prvem delu je iz naslovov posameznih pesmi mogoče zaslutiti prelivanje svetlobe v temo in obratno: mraka nazaj v svetlobo. Svetlobo upanja in hrepenenja. Bralec ob pesmih začuti to prelivanje.
Takole se vrstijo pesmi v zori: zora - moč - jug - mag - še - poj - nič - naj - ni - in? - v - piš - Žad - vrv - rob - šum - čar - čuj - čez - val - beg - iz - črn - car - up.
V mraku pa: mrak - tok - ti - sen - sij - timšel - dež - da - čaj - to - bes - sol - dar - ne?bo. - ve - mir - jok - čas - klic - luč - tja - as - dno - lok - mit. Prolog in epilog jih objemata.
Prolog učinkuje kot stoječa voda:
...
nekoč sta skupaj božala besedo,
danes pa umikata srce pred bedo.
Ta voda prav kliče po pišu (kot je tudi naslov ene od pesmi), da vzvalovi njeno gladino, od zore do upa. V zori nam pesnica napoveduje:
...
trenutek v pepel ugnezdi svojo večnost,
izgine dan in jutro in večer v odsevnost.
morda prelet srca nekoč se vroče ponovi,
da uspe perescu, da prehitri let upočasni.
Pesnica poleti v odsevnost, upočasni čas, celo zaustavi ga. V ljubezni (kaj in kako bi ga drugače?), ob mostu, ki je vez in bližina dveh, ob spominčicah ob mostu, tu in zdaj, in ki hkrati simbolizirajo minevanje. Avtorica spremne besede med drugim pravi: Erotika, ki jo Tea spretno
vpleta v pesmi, spremeni žensko v gozdno ženo, plešočo v mesečini in ljubico gozdnih božanstev.
...
dobri duhovi so iz meglic,
midva zapleševa razgretih lic.
...
dobri duhovi so iz meglic,
v tvojih očeh je polno kresnic.
....
v
in sva šla ...
v svilnat del obzorja,
v srebrno sled vesolja,
v senco mesečine vrta,
v nitke čipkastega prta.
in sva šla ...
v najine visoke trave,
v najine sanjave
čisto tam ob gozdu
k spominčicam ob mostu.
in sva šla ...
v vzdihe glasne,
v vonje slastne,
v dotike, ki spolzijo v življenje,
in v noč, ki daruje hrepenenje.
in sva šla,
tja, do neba.
***
če reka se dotika morja le po najinih poteh,
če z njim se v globine zlijem - je to greh?
Ljubezen je rešitev, pesnica dobi v njej novo moč. Je potešitev bobnenja sanj in strasti in je obliž, da tisti še včasih v bralcu vzbudi vtis, da še pomeni tudi pesničino željo po vnovičnem okušanju
trenutka. Kot v istoimenski pesmi:
še
tiho pesem pojem zanj,
ki objel me je v dlan.
posul s poljubi ranjene peruti,
dal dih obljubi, da je poletela v jati.
vrnil krošnji v mrak ujeti lesk,
rahlo spustil veje v dišeči cvet.
in tista noč,ki se v dan zavleče,
ima zdaj moč,da se v svilo zvezd obleče.
še včasih veter v vejah
kdaj zapoje v pramenih črnih sevdalinko,
takrat se le nasmeje ...
vroč jezik pa oblizne z usten sladko vino.
Hkrati se tudi zaveda odhajanja, minljivosti:
in?
..
ah ... te že čutim, ja, že plešeš z mano.
že v tvojem ritmu lovim sunke s tabo.
le ... moja zadnja misel izprazni ti srce:
ljubezen te obišče, a vedno tudi gre.
V pesmi mrak, prvi v istoimenskem razdelku zbirke, pesnica zato ubeseduje neko resignacijo, predajo, kot da bi za-mah-nila z roko.
...
doma divjino iz davnine v sebi zate upihnem,
nikoli sonce več ne zraste do neba, si kriknem.
izsušena usta se zagrizejo v razpoko zvezdne želje,
lepo prosijo za svitek mehke in srebrnosive preje.
Prošnja, zgolj prošnja, ne da bi pesnica povedala, ali je uslišana ali ne. Tudi v mit-u je mogoče začutiti predajo - morda prezgodnjo za pesničina srednja leta:
pravljice so za srce oči,
tiha vila v zenici ukleta,
škrat se obrne in zbeži,
hudič nad gozdom leta.
odprem veke te slepote
in naj pogled me strezni,
zaprem bajko te pohote,
da ne vidim več ljubezni.
k nebu tipam svojo pot,
rok srca mi je potekel,
nočni jok je moj gospod,
ki se je v vitraž zavlekel.
Njene pesmi so tudi (po)beg in umik (... želje ti s pogledi skrivam ...), ko se vanjo naselita strup nemoči in solza.
beg
silni mrak ji zakriči v obupu,
strašni strah potone v strupu.
oddaljen ritem zasovraži noč,
šepet hrumenja upa na pomoč.
vesolje pleše v besedi "ljubi",
njena solza znova si obljubi.
neurje jo v pesmi zvabi vase,
da trga, lomi, liže ostre klase.
ko moč v tančici gleda vanj,
si le želi prekleto daleč stran.
grom v žilah strast podtakne,
srce pa tiho, tiho se umakne.
V poetični besedi pobegne v svoj svet, v svet tišine in sanj ter uresničitve in izpolitve - izven vsakdanjega sveta. Ni beg od sebe. Je vrnitev vase in predvsem velika zvestoba. Ne zvestoba odtisu moškega, ampak zvestoba sebi. Za vedno, kot pravi avtorica spremne besede. Sem zapisovalka sebe. Sem osebna tajnica svojih občutij. Pišem po nareku, pravi Tea v aprilskem intervjuju pred predstavitvijo svoje zbirke širšemu prijateljskemu krogu.
dež
...
ko bodo trave v pomladni strasti zadehtele,
bom le še veter, ki doma je v podboju vrat.
z mrakom škripal bom in tulil in norel,
ne bo junaka več, ki stopil bi na prag.
zaprl vrata, v toplo izbo sedel -
le dež bo hodil k meni vasovat.
bršljan potiho in počasi hišo bo ovil,
pozimi sneg z mehkobo vse prekril.
V epilogu z naslovom Urd se pesnica v neki notranji mirnosti preda neogibnosti usode, ki jo to božanstvo predstavlja v stari nordijski kulturi in mitologiji. Kar ostane, je večno in globoke hrepenenje lastno vsem pesniškim dušam - in tako občečloveško.
...
kapljica dežja si k sebi stisne sled,
odtis bo noro hrepenel še tisoč let.
Kazalo 
Latest images 
Registriraj se 
Založba Literarni val 
