Dani Bedrač - Temnejše zvezde

dobro blago se samo hvali:

Dani Bedrač: Temnejše zvezde
GLD ALETHEIA / Lulu, Žalec, ZDA, 2010

Piše Zoran Pevec:

PESEM IZ "DROBNIH ČRNIH PIK"

Zagotoviti delec, ne da bi izgubili neskončnost. Trasirati intenzivno misel in ne obstati v končnem gibanju. Vpisovanje v ravnino in v vzbočenost ustvarjalnosti. Biti na sledi patoloških procesov, ezoteričnih izkušenj, vseobsegujočem tu. Slovnica poezije izpeljana iz navadnih stavkov, singularna skrivnost v času upanja in vsakdana iz katerega izvira želja, ki išče pot v novo željo. Hrepenenje hrepenenja. Kdor zna zadržati človeku srce, pa naj se čuje še tako navadno, obstane in vidi svet in človeka v času upanja. Četudi pesniška ubranost nima nekega izrazitega časa, četudi samo stoji na mestu in čaka na besede, ki bodo upovedale poezijo, vendarle vemo, da jo mora nekdo zapisati na način, da lahko o njej rečemo ustrezno namenu poetičnega. Pesnik govori in prikazuje, gradi dejanje in nedoločno metafizičnost. Živi v brezčasnosti za obdobje, ki je – prisotno samo v trenutku pesmi. Pesnik izdelovalec mitov in verzov, ustvarjalec čarnega, presenečenja in zapisovalec grozljivega, temačnega, mrakobnega. Sreče in nesreče. Graditelj »pojemajoče svetlobe«, »človeka s prevelikim srcem« ali »moža z bodalom«. Da, tako se počasi bližamo verznemu »de profundis« in »šahovnicam norega boga« ali recimo s pesnikom Danijem Bedračem enostavno »nekaterim besedam«. Zanj je v začetku 80-ih, v kultni literarni reviji Problemi Andrej Blatnik zapisal, da piše »v tesni povezanosti z glasbo, kar vpliva na pesniško formo«, ob tem pa ugotavlja, da so značilni tudi elementi mističnosti in modernizirane, posodobljene baladnosti.

Po tem vzpodbudnem začetku in še po nekaj odličnih poizkusih v pisanju sonetov, Bedrač tako rekoč izgine iz slovenske literarne scene. A v literaturi čas ne pomeni nič. Pomembno je le ustvarjanje, dobro ustvarjanje. Tako se tukaj, po pred kratkim izdani zbirki Vidov ples, srečujemo z novim pesnikovim knjižnim zapisom.
Lahko bi dejali, da se je po letih baladnost umaknila v ozadje, se pa znova nahajamo v »mistični mračni kapelici«. Pesmi tokrat niso rimane, vsekakor pa so ritmizirane v pripovednih pesmih. Prav to, ritmiziranost, poudarjajo refreni ali podobne miselne zveze, ki se od časa do časa pojavljajo, da bi izrazile to ali ono misel. V tem smislu so značilne »drobne črne pike«, »človek s prevelikim srcem«, »človek z bleščemi očmi«, »deček z mrtvimi očmi«, »deček s suhimi usti«, «deklica, ki ne zna umreti, deklica z rdečimi lici, deklica, ki noče ljubiti« …
Pomembna značilnost pesmi so izpuščene interpunkcije ali nezaznamovanje velikih črk. A to ne pomeni, da so sintagme slabo ločene druga od druge, saj posamezne misli dobro določa dolžina verza ali kitice. To vsekakor omogoča fluidnost poteka zgodbe, ki jo pripoveduje zapisovalec tukajšnjih pesmi.
Tisto, kar posebej odlikuje zbirko pesmi, je izreden občutek za upodobitev majhnega, vsakdanjega, obrobnega resničnega ali prispodobnega človeka – to so deček z mrtvimi očmi, jokajoča deklica v majhnem stanovanju, deklica, ki noče ljubiti, majhni sivi ljudje, stari mož, ki poljubi zvezdo. Da, na tej šahovnici norega boga, se metafizično predstavljajo in oblikujejo »na tržnici ugodja« in v mračni brezizhodnosti neverjetne prispodobe in metafore, ki jih v pesmih dobesedno mrgoli. In to zagotovo govori o tem, da pesnik ne obvlada samo ritmično zvočnost, temveč tudi ta najbolj nujni element sodobne poezije. Navedimo jih le nekaj – deček z umrlimi očmi – metafora za izgubljeno veselje ali srečo mladega narkomana, ki si s tanko srebrno iglo zapisuje smrtonosno toploto, ranjene besede – za verjetno razočaranje nad nekim, drugačnim, veselejšim pričakovanjem, ali pa večkrat omenjene zvezde, kot primerjava za nekaj nedosegljivega. V tej mračni nedosegljivosti, prav lahko najdemo nekakšno cankarjansko hrepenenje po drugačnem, v sebi iskanem novim življenjem.
Pesmi so v določenih trenutkih že kar pretresljive, celo groteskno ironične, ko se previdno premikajo k majhni srhljivi šklepetajoči smrti, ali ko jih črni oglati veter z mrzlimi prsti odnaša med umirajoče zvezde. No, na meji te temačnosti, kjer je ironizirana kraljica, ki se ne zaveda, da na dnu njenega vročega trebuha trohnijo minljive ribe, pa se prikažejo tudi tople oči zvezd, potepuški veter ali popotnik, ki ljubi zemljo in zna na njen obraz narisati majhno ptico, ki Bedračeve verze od časa do časa razgibajo v vedrejše tone.

Zaključek zbirke odlično zaokroži nekaj haikujev in daljših različic te poduhovljene in koncizne vzhodnjaške zvrsti poetične besede. Od tod spoznamo filozofsko pretanjeno in dognano misel pesnika, ki napiše tako dovršen haiku kot je:

z okenske šipe
polzi kaplja večera
med moje oči

Kot kaplja poezije, kot drobne črne pike, ki za hip obstanejo pred našim pogledom in nam v spomin zarišejo nebo in zemljo in »odprto srce pesnika«, da se zdrznemo ob misli, da je vse okrog nas, razen njegovih pesmi, ki smo jih pravkar prebrali, le čas, obkrožen z ničem.

Pokušina:

ŽENA Z UHANI

žena z uhani
skrbno očisti svoje zrcalo
sleče perilo in se podrgne
ob nabrekle ustnice večera

velika bela žena
si z rdečim tulipanom
iz živega kričečega mesa
ogreje vodo med nogami

potem celo noč sanja
o gorečih topolih
in o temnem angelu
ki spokojno umira
na njenih smrtonosnih
dekliških prsih

MOŽ Z BODALOM

mož z bodalom
se vsak večer zbudi
na drgetajoči žimnici
iz umirajočega sonca

s svojega ležišča
gleda srebrno vodo
v kateri tiho prepeva
njegova nestrpna nevesta

mož z bodalom
pokliče žensko iz vode
da mu s smehljajočega rezila
ubogljivo poliže večerno sluz
in majhno kapljico krvi
v kateri neslišno kričijo
njeni mrtvi ljubimci

itd.

Knjižica vam je na voljo tule:
http://www.lulu.com/product/paperback/temnej%C5%A0e-zvezde/6200814