Nevidna

Nevidna sem...
ko se prikradem ti v spomin,
nevidna kot pajčevina.
Zapreš se...
ne spustiš me naprej...
a vztrajam...
Prav narahlo
te pobožam po očeh,
da prebudim dušo…
Ali jo?
Umaknem se...
Ne želim te vznemirjati...
Želim, da se ti spomniš
in me vznemiriš,
prijetno vznemiriš...
in čakam...čakam,
....da se spomniš....

Lepa, božajoča pesem.

Ja včasih potrebujemo dregljaj, da opazimo, da nas obkrožajo čudoviti ludje... Prevečkrat čakanje preide v bolečino, odtujenje pa si oba želita isto... le poguma ni. Da bi le imeli pogum in to pokazali z dejanji ter tako postali drug drugemu vidni
Ta lepa pesem nas k temu vabi ... Čestitke!
Se mogoče zaradi "mene", kdo počuti nevidnega


Sem si dovolil razmišljati... mogoče pravilno ali napačno, to presodite sami...

Miroslav Tičar je napisal/a:

Lepa, božajoča pesem.

Hvala, Miro...ko sem jo pisala, sem v mislih božala...

Martin Reberšek je napisal/a:

Ja včasih potrebujemo dregljaj, da opazimo, da nas obkrožajo čudoviti ludje... Prevečkrat čakanje preide v bolečino, odtujenje pa si oba želita isto... le poguma ni. Da bi le imeli pogum in to pokazali z dejanji ter tako postali drug drugemu vidni
Ta lepa pesem nas k temu vabi ... Čestitke!
Se mogoče zaradi "mene", kdo počuti nevidnega


Sem si dovolil razmišljati... mogoče pravilno ali napačno, to presodite sami...

Hvala Martin za tvoje razmišljanje.
Želim, da se nihče ne počuti nevidnega - to je strašno hudo

topla izpoved.. kot sanje..

p.s.
mrzim čakat.
buhkakomrzimčakat.

tea oršanič je napisal/a:

topla izpoved.. kot sanje..

p.s.
mrzim čakat.
buhkakomrzimčakat.

Tea, jaztudsovražimčakanje. nočembitvečnačakanju.

Hvala ti