Triangel v orkestru za dva

Včasih se zgodi ravno tisto, kar smo nekje v ozadju premlevali kot najbolj črn in najbolj grozljiv scenarij. Želiš si ljubezni, dobiš jo tam, kjer je ne bi smel. Zgodijo se navali strasti, ki jih nisi upal niti slutiti. Prepleti nog, rok, misli, besed in dejanj. Prepleti ustnic, nikoli tako doživeti. V prepričanju, da je ni ovire, ki bi to preprečila in da ni nikogar drugega na tem svetu, ki bi doživljal podobno, saj enako ali več ne more, ker je to dano le izbranim.
Tega ne razume nihče, niti najboljši prijatelj, prijateljica niti tisti, ki se jim to dogaja..Zdi se, kot da je tista prepovedana ljubezen, ki ji ni dano ne preživeti ne izživeti tista prava in edina , ki šteje in prav vse po vrsti prepriča, da je tako močna, da tega kot dovoljena ljubezen niti ne bi zdržala..

Bilo bi vse lepo in prav, če ne bi pel triangel..triangel v orkestru za dva. Brez dirigenta.Kdo je kriv? Zakaj ravno meni..Če bi..? Če bi ne?

Vsak dan nova zgodba z istim koncem. Z neba letijo znamenja, da živimo v pravi veri, da nihče tega ne bo premagal, ne on, ne ona, ki nekje razočarana grizeta svojo vest ali valita krivdo na drugega,tretjega .Zakaj ravno meni? Sledijo očitki, psovanja, jok, jeza , solze, bolečina..

Nekdo pa želi biti srečen z morda novo ljubeznijo, morda ljubeznijo svojega življenja..
Mu bo dano?
Včasih so rekli, da če nekoga ljubiš, ga pustiš tudi oditi, a ko se to zgodi, potem nemalokrat udariš na vse kriplje, izkričiš svojo dušo in iščeš napake tam, kjer jih ni.
Ljubezni ne moremo soditi. Največje neumnosti in nerazložljiva dejanja se namreč dogajajo največ takrat, ko smo v njeni oblasti. Tudi sovraštvo in vojne.

Nekdo je označen kot tat ali hijena, nekdo nemoralen in neodgovoren, nastajajo nove psovke, nova živalske vrste in nova duševna stanja..Ni vredno..vse se vrne...Vse to iz ust tistega, ki ni nikoli zares ljubil, ki ni nikoli dajal od sebe tistega, kar je pričakoval od drugega.
Še najbolj podla pa so obsojanja neudeleženih..v podporo »žrtvi«..

Nastane nov duet, ki zaradi pritiska ne more zaživeti. Nastane neuspel poizkus , ki je zopet v očeh drugih le avantura in igra in če se še tako trudita, nekje v ozadju ostaja podoba, da sta morda res nekoga izigrala, čeprav ne čutita tako. In potem triangel razpade na tri brezpredmetne kovinske palice brez glasu in brez smisla..

Človek si zasluži ljubezen, ki zlorabljena obtiči nekje med dvema kot nuja in dolžnost, kar pa ni njen namen .Prej ko slej se bo hotela osvoboditi bremena vezi..

Kdo lahko sodi drugega človeka v imenu ljubezni..?

Ljubezen je živa. Naj taka ostane. Navijam za ljubezen.

Pozdravljena, Mateja ,

ne, nihče nima pravice soditi... Ne v imenu ljubezni, ne v imenu
česarkoli drugega.
Vsi, prav vsi... smo le ljudje. Vsak od nas s svojo zgodbo, s svojimi
hrepenenji, s svojimi izpolnjenimi ali neizpolnjenimi sanjami..., srečno
ali nesrečno ljubeznijo..., vsak s svojo tiho skrivnostjo v srcu....

In da, včasih... se tisto najlepše rodi prav tam, kjer "se ne bi smelo"...
Tudi to so zgodbe, ki jih piše življenje... A saj življenje nikoli ni
črno-belo... Vedno je mavrica tisočerih odtenkov. Pri meni... in pri vsakem
od nas...
Čemu torej soditi??? Nikoli.
Kajti kdor sodi druge, sodi sebi....

Lepo, lepo bodi,
Mojca

Naj bo Ljubezen tista, ki nas zasvoji in osvobodi hkrati.
Naj bo Ljubezen tista, ki nas ponese na svojih krilih tja, kjer je Njeno mesto ...

Zadnje čase je nekako trendovsko (al pa sem ravno v tem norem postodraščajočem obdobju),da se ljudje razhajajo, družine razpadajo in ja, rojevajo se nove veze, ki rastejo na ruševinah od nekoga drugega. pač..tako je.To je življenje.

Pa je kar malo grenkobno vse skupaj opazovati, posušati..

Koneckoncev nismo nikogaršnja last..

Lep dan vama želim

Sam zaljubljanje doživljam kot virus, ki ga je treba preboleti. Lahko pa postaneš odvisen od zaljubljanja, ki je lep a začasen pojav. Ko mine sladkoba, se pojavijo vsakdanje težave in kaj hitro radi zaloputnemo vrata in gremo v novo zgodbo. Seveda, če pa so ljudje spet skupaj zaradi odgovornosti, interesov je to lahko precej moreče vzdušje, ki ubija človeško dušo. V krogih, v katerih se sam gibljem, pa opažam, da se ljudje odtujijo potem, ko eden od partnerjev začne delati na sebi, se ukvarjati z nečim, kar ga izpoljnjuje, pa mu drugi partner ne more, noče ali ne zna slediti. V teh primerih nastane med njima čedalje večji prepad, ki se dostikrat konča z razvezo. V teh časih, ko ni več družbene prisile in zavezanosti k zakonski zvezi, se dogajajo pogosti razpadi. Nismo pa se še naučili, kako graditi skupnost, tudi ne znamo več prisluhniti modrosti, ki nam jo ponuja življenje. Vodi nas strah in ne ljubezen. Seveda pa je človeška naravna potreba po pozornosti in ljubezni. Če je nekje ne dobi in dejansko strada, se obrne k novemu viru. Ampak življenje ima toliko variant, da ga naš um ne more zaobjeti, zato je sprejemanje in ljubezen do vsega še najboljše okolje za učenje. Saj zato pa smo tu, kajne.

Zate virus, zame droga..tako kot tu pa tam kakšen koktejlček preveč..
Zaljubljenost lahko kmalu zamegli in te zasvoji, tudi uniči.Brez nje pa ljubezen ne nastane..In stanje zaljubljenosti je tisto kar včeina začne pogrešati.

Ah, kdo bi vedel.

Mateja, če bi pisala o tem kar ti opisuješ, nebi nič odvzela in nič dodala, točno takšne misli bi želela spustiti v svet. Življenje je en tak cikel in vse vloge nam enkrat pridejo na pot in vsako občutimo in razumemo, takrat ko smo del nje.

Citiram :

Življenje je en tak cikel in vse vloge nam enkrat pridejo na pot in vsako občutimo in razumemo, takrat ko smo del nje.

Nikoli prej in nikoli pozneje, lahko da nekaterim tega ni dano, enostavno ne vedo kako se stvari streže....Zato dragi moji, ne da modrujem, vedno so bile in vendno bodo spremembe v naših življenjih, le tega si nočemo ali ne moremo priznati
Veliko preveč bi se lahko napisalo o temu, eno pa velja: vsakdo je opravičen do svojega mnenja, človek ima svobodno voljo odločanja, resnic je več -vsak ima svojo....Pustimo mu jo, pa brez obsojanja, težko je, kaj pa notranji boji, ko te načnejo, kakor kuga uničujejo, kje je sreča........
Brez zamere, če sem se izlila....

Mateja Kožar je napisal/a:

Zadnje čase je nekako trendovsko (al pa sem ravno v tem norem postodraščajočem obdobju),da se ljudje razhajajo, družine razpadajo in ja, rojevajo se nove veze, ki rastejo na ruševinah od nekoga drugega. pač..tako je.To je življenje.

Pa je kar malo grenkobno vse skupaj opazovati, posušati..

Koneckoncev nismo nikogaršnja last..

Lep dan vama želim

Erotična ljubezen je uničujoča, samouničujoča sila. Stare oblike morajo propasti, se umakniti in narediti prostor novim.

Lep pozdrav, Marko

Post Scriptum:

Ideja, da sta propad in duhovna rast povezana, ni nova. Zaslediti jo je mogoče že v Evangeliju. Podobno Nietzsche, ki je izhajal globoko iz krščanskega miljeja, imel je celo letnik teologije, v Volji do moči: višji tip je pojav sui generis, ki ne opravičuje svoje ohranitve, marveč mora pasti v spopadu z organizirano čredo. Učenikova senca je v tem primeru zares dolga. Po drugi strani se ni mogoče znebiti vtisa, če sledimo Jezusovem javnem delovanju skozi Evangelij, da so  mu morale biti dobro poznane postavke o nadčloveku, volji do duhovne moči in odrešitvi od večnega vračanja enakega.

Lepo vas pozdravljam,

Marko

V smislu povedanega sem, med prebiranjem leposlovja, našel čudovito navedbo:

"Zdaj razumem Manon Lescaut in ubogega viteza, ki jo je oboževal še kot priležnico koga drugega, celo na sramotilnem stebru. Ljubezen ne pozna kreposti, zaslug, ljubi in odpušča in prenaša vse, ker mora. Ne vodijo nas naše sodbe. Ne odlike ne napake, ki jih odkrivamo v ljubljenem bitju, nas ne mamijo v predanost ali zgrožen umik. Sladka, otožna, skrivnostna sila nas vodi, da prenehamo misliti, čutiti, želeti. Prepuščamo se njenemu vodstvu in ne sprašujemo kam."