Feri Lainšček - Pesmi za ženski glas in zvonove

Naklada slovenskih pesniških zbirk ponavadi ne presega (pa tudi pri velikih narodih ne) nekaj sto izvodov, Feriju Lainščku pa je že s prejšnjo zbirko Dlan mi po tebi diši (2001) dosegel bajno številko pet tisoč. In v čem je skrivnost njegove poezije: v neartificielnosti, komunikativnosti, v songovski narativnosti ter seveda v večni variaciji na temo ljubezni. Poleg tega seveda tudi v tradicionalnem kitičnem zapisu, ponavadi rimanem in ritmiziranem, kar daje pesmim občutek tekočnosti, ki še najbolj spominja na subtilno pritajeno šepetanje.

Tudi slednja zbirka s pomenljivim naslovom Pesmi za ženski glas in zvonove, ki ji je dodala občutene ilustracije Zora Stančič, je pisana v tej maniri. Gre za zbirko vložnic, pisanih v prvoosebnem ženskem lirskem subjektu, ki strastno "obuja" (ne)izživeta ljubezenska doživetja. Le-ta seveda že od daleč preraščajo sivi vsakdan, še več, napolnijo ga s skrivnostjo in čarom, ki pa zna biti tudi poguben. Tako v uvodni pesmi Vedno prvi pomenljivo zapiše: "Med nama je nekaj, kar ni le beseda, / iz take snovi je kot sanje, / med nama so časi, ko skupaj molčiva / in tiho verjameva vanje". Cela zbirka je torej ubrana na struno ljubezenskih izpovedi, grundiranih na panonskih pejsažih z rahlo melanholijo, z zimami, kjer so "v veter zapisane note nad morji vesoljne tišine". Še več: pesmi vedno znova odzvanjajo kot pripevi nevidnega orkestra, ki se oglaša predvsem iz ranjenih človeških globin.

Seveda zazveni ljubezen s pravim grencem v sobah skritih ljubimcev, katerih "konci so zakleti" ter obrobljeni v spominske reminiscence, ki se oglašajo ali kot greh ali sladka pesem. Tako v pesmi Drobiž stoji: "V pajkovi mreži visijo spomini, / muha ujeta in košček srca, / sama je ptica na robu obzorja, / sama sem z mizo, le stola sta dva". Ob tem se še mnogokje pritakne občutek slovesa, tudi smrti, ki pozvanja skozi pesem zvonov. Proti koncu zbirke, vendar pred zadnjim ciklom, pa dobijo pesmi temačnejši register, češ "bila je ljubezen, / nikdar ne bo take", register, ki napolni ljubezensko posodo s smrtjo ali bolečino za rajnimi (Moj oče), še posebej pa za materjo, ki se odzvanja v zadnji redakciji cikla Hiša svetega Nikolaja (že prej izšel kar dvakrat) kot "voda, / voda, ki navkreber teče, / taka voda".

Slednji cikel ni pisan v lahkotni songovski govorici, še več, prej urejeni verzi tukaj svobodno stečejo, vendar ne z bistrino kaskad, temveč z zagonetnostjo (murske) motnine. To so pesmi, nastale ob smrti pesnikove matere, ki so napolnjene s premišljevanjem o smrti, kot (ne)zmagovalki življenja, torej tudi o lastni končnosti, ko "takrat morda bom / tak kot mama".

Brez dvoma bo pričujoča Lainščkova pesniška zbirka dosegla nekaj ponatisov, najbrž zato, kot pri Dlani, ki po meni diši, ker bodo po njej segle predvsem ženske bralke; zbirka namreč ne zahteva zahtevnega bralca, pa vendar ni uglašena na najnižje strune. V njej so biseri in podobe, ki zažarijo kot nepričakovani kometi, in prav to dodaja k vznemirljivosti in potajenemu pričakovanju, da se v ljubezni "še sam v pesem spreminjam / z dotikom božanske lepote". Zliti ali preliti ljubezen v pesemsko posodo je seveda večna in prastara pesniška alkimija, ki pa se je tudi tokrat Lainščku dodobra posrečila.

Misel:

Zliti ali preliti ljubezen v pesemsko posodo je seveda večna in prastara pesniška alkimija, ki pa se je tudi tokrat Lainščku dodobra posrečila.