Feri Lainšček - Ne bodi kot drugi

Ljubezen ni reka, ki teče po strugi. Feri Lainšček

Pa smo jo dobili! Knjižico, ki jo lahko podarimo za valentinovo, za dan žena, za obletnico poroke, za prvi randi ali pa poslednjega, knjigico, ki je kot vrtnica. Rdeče barve majhnega formata, z lepimi lepimi risbami slikarke Zore Stančič in njenim angelom na naslovni strani. Angelom, pripravljenim na objem. Ker angel ve, kaj je najpomembnejše za človekovo življenje. Tudi ljudje smo angeli, angeli z eno perutjo, zato lahko letimo le objeti. Slovenski jezik je nekaj posebnega tudi zato, ker to védenje izraža z dvojino. Biti dva, živeti misterij dvojine, ki nikdar ne mine ? Zato je zbirka Ne bodi kot drugi podnaslovljena Pesmi o dvojini.

Dobili smo knjižico pesmi, ki so melodije, spevne, da jih pojejo pevci, deklamirajo ljubimci, šepetajo srca zaljubljenih. Avtor: Feri Lainšček. Priljubljen pisatelj, scenarist, dramatik, avtor zgodb za otrok in mlade, ki je začel kot pesnik, in nadaljeval kot poet, ki ne glede na umetniško izrazno obliko poje o istem: o ljubezni. O večnem hrepenenju duše ? Saj: V globinah ljubezni je skrita uganka,/ kaj vzame, kaj da ti usoda neznanka./ Tam strogi sodnik je, ki tehta obljube,/ tam mila vila, ki šteje poljube.// Res svetle so zvezde, kometi barviti,/ srce pa edino, ki more ljubiti./ Rojeni pod srcem, si k srcu želimo,/ tisoč in eno noč hrepenimo.

?Prav tako knjigo sem si vedno želel?, je rekel Feri, ko je zbirko Ne bodi kot drugi dobil še svežo iz tiskarne. Prav tako knjigo sem si vedno želela, a je takrat, ko sem jo potrebovala, nisem imela, sem si mislila, ko sem na našem drugosobotnem srečanju v kavarni Maximarket poslušala prijatelja, magistra matematike in začetnika računalništva na Slovenskem Janija Urbanca, kako je deklamiral Ferijeve pesmi. Poslušalkam so se orosile oči, ko so ga poslušale, Jani pa je na koncu rekel Feriju: ?Nisem vedel, da znaš čutiti tako kot ženska!? V tem občutenju je Feri Lainšček mojster. V zbirki pesmi o dvojini v razdelku Njena dvojina triindvajsetkrat zapoje ženski lirski subjekt in v Njegovi dvojini osemnajstkrat moški. Ona poje: Ljubim svilo tvoje kože,/ ko po njej moj prst drsi,/ čutim tiste drobne mravlje,/ ki si iščejo poti.// Ljubim toplo sled jezika,/ ki mi nežno šepeta,/ čutim plimo nore želje,/ ki prevzela je oba. In on? On se sprašuje: Kam so šli demoni, ki bivajo v maskah,/ in kdo se tam vroče golote dotika?/ Kje koža svilena okopa se v mlakah/ in usta s poljubi razprejo do krika?// Kje čaka jih kdo, ki ne ve za poraze/ in grehe jim vse bo odpustil še tokrat?/ Kdaj vidijo svoje resnične obraze - / in čisto na koncu, kam pojdejo jokat?

Feri Lainšček je ena najbolj celovitih osebnosti na slovenskem Pernasu. V njem delujeta oba principa ? ženski in moški ? z enako močjo. Feri je moški in je poet, ki je sprejel svojo žensko polovico, animo, s katero prijateljuje prek zgodb in jezika, prek milega dotika, ki mu poje hvalnice v svoji čarni literaturi. Pred kratkim je izdal drugi del romaneskne trilogije; o prvem, romanu Ločil bom peno od valov sem na teh straneh že pisala. Ta roman je spisan z ženske perspektive; njegova junakinja Elica Sreš sanja o ljubezni, ki bi se ji popolnoma predala, hrepeni po duši dvojčici. In jo nekega dne sreča, žena poročena Spransky in mati dečka Julijana, sreča krotilca konj Andija, revnega mladega moškega, ki ga vrnejo z bojišč prve svetovne vojne zaradi hudo poškodovane noge, in se prepusti tej ljubezni z nežnostjo in strastjo, kakršno premore le polna ženska z žilami, po katerih teče hrepenenjska kri. Elica za ljubimcem pobegne čez reko Muro, Julijana in strtega moža pusti na tej strani brega in zunaj svojega novega sveta.

Muriša (obe deli je izdala Beletrina) pripoveduje zgodbo naprej. Ozadje enako: prekmurska ravnica, meščanska in z različnimi kulturami obarvana Sobota, spet vojna, prej prva, tokrat druga svetovna vojna. In reka Mura/Müra, ?nad katero bi lahko lebdela duša? (Štefan Smej), ki daje in jemlje, vsa temačna, skrivnostna, na površini mehka, v globini nevarna, kot je lahko nevarno nezavedno na dnu naše duše/düše. Lainšček piše roman z moške perspektive, leze pod kožo Julijanu Spranskemu in sledi glasu srca, ki se odpre čarnemu dekletu usodnega vonja, deklici Zinaidi. Njej, ki sliši ? ?Glasbo srca slišim,? je zamižala, kot bi poslušala. ?Pove mi o ljudeh veliko takega, česar mi nočejo zaupati,? je vzdrgetala. ?Pa tudi kaj takega, kar še sami ne vedo o sebi.?

Gradbeni inženir Julijan Spransky je pomagal graditi veličasten most čez reko Muro, da bi nadel oklep pošastni reki, ki mu je vzela mater in očeta, ne vedoč, da bo most vzel nase usodo staršev in bo na njem umrla Zinaida Kozlov, dekle s fantovskim razkorakom in razpetih ramen, v kateri je čutil nekaj ciganskega. Ki mu je šepetala o ljubezni, kot mu pred tem ni govorila nobena ženska in za njo tudi ne.
?Ljubezen, veš, se mi zdi ena tako velika reč, kot je lahko samo odrešitev ali pa, recimo, smrtni greh,? mu je zašepetala ob ušesu. ?Zgodi se in potem je za zmeraj vse drugače,? je pravila še tiše. ?Potem je treba živeti s tem ?? Zinaida se je pripravljena ljubezni predati vsa do konca, za ljubezen ji je vredno živeti in ? umreti.

Strašen je Lainščkov roman Muriša. Strašen po usodi, ki jo pripoveduje, po čustvih, ki jih upoveduje, pretresljiv je po tej razliki med ženskim in moškim doživljanjem, ki nas privlači, prepleta, oddaljuje in uničuje. Mar po duši dvojčici res lahko samo hrepenimo, kaj združitev z njo na tem svetu ni mogoča, sem se spraševala navdušena Ferijeva bralka in od njega zahtevala, da v zadnjem delu trilogije vendarle napiše srečen konec. Naj se, za božjo voljo, končno srečata ona in on, prepoznata, združita in povežeta tako močno, da ju ne bo razvezalo pogosto drugačno doživljanje odnosov in vzorcev bivanja, tako močno, da bo njuna ljubezen premagala smrt, sem zahtevala od pisatelja. On pa: ?Saj se trudim, saj se, a se potem nikoli ne posreči. Usoda junakov se v romanu vedno tragično odvije.?

Feri Lainšček je ?moj? pisatelj. ?Moji? so namreč tisti poeti, ki se ukvarjajo z dušo, katerih pisanje ni le opisovanje dogajanja, temveč potovanje v človekove globine in sledenje skrivnosti, ki ni nikoli docela pojasnjena . Umetniki pač niso znanstveniki, ki bi želeli odgovarjati na zapletena vprašanja vesolja, temveč potohodci po napeti vrvi bivanja, ki sprašujejo o duši, se je dotikajo ? duše svojih junakov in naših duš, ki zamaknjeni prebiramo magično pisavo. ?Vsak odnos pa, ki se dotakne duše, nas vpelje v dialog z večnostjo?, pravi Feri. In skromno doda: ?Zato, pač, ne morem si kaj ? rad bi postal pisatelj? (Bukla).

Ljudje smo že od nekdaj ustvarjali in si pripovedovali zgodbe. Z njihovo pomočjo je bil svet smiseln in naše življenje je imelo pomen. V tem drvečem času norega potrošništva in brezobzirnega tekmovalnega kapitalizma ljudje izgubljajo orientacijo in ne najdejo življenjskega smisla. Zato so knjige, kakršne pišejo pisatelji, ki jih vznemirja duša in prežema ljubezen, zdravilne. Ko jih beremo, izstopimo iz časa in prostora in se potopimo v globino svojega srca, v kateri lahko s pomočjo umetnosti zaslišimo njegov glas. Uzremo lepoto, ki nas presega, in zbuja upanje, da zmoremo biti v stiku z njo.