Miroslav Tičar

Poezijo sem začel pisati v 1. razredu osnovne šole.
Nadaljeval sem v 8. Razredu, ko me je zagrabila puberteta in sem moral nekako
izrazit svoja čustva. To se je nadaljevalo v srednji šoli. V II. Letniku sem se
prijavil na majski natečaj za srečanje pesnikov srednješolcev Jugoslavije in
bil povabljen v Kikindo. Srednja šola mi je krila potne stroške in dnevnico.
Imel sem čudovite 3 dni, se družil z vrstniki in spoznaval poezijo
jugoslovanskih narodov. Najbolj mi je ostal v spominu verz sarajevskega pesnika
Izeta Sarajlća. »Pa ako je reklama, zašto ne vise profesori ispred škola.« Pesmi sem pisal še do 25 leta,
sodeloval v literarnem klubu Beno Zupančič v Krškem, sodeloval na
samorastniškem srečanju v Trebnjem. Potem sem se posvetil bolj prozaičnim
zadevam, kot so družina, otroci, kariera. Tako je bilo z kratkimi izpadi do
pred dvema letoma. Čisto po naključju sem prisostvoval literarnemu večeru ob
promociji zbirke pesnice Nuške Golobič »Hvala ti« in v sebi ponovno začutil
potrebo po pesnikovanju. Začel sem objavljati na Netlogu, spletnem portalu
Pesem.si in Facebooku. Prvi odzivi na moje pesmi so bili ugodni, kar mi je dalo
dodatne moči, da nadaljujem. Ne želim
reči nič slabega o portalu Pesem.si, vendar sem pri sebi začutil, da
tekmovalnost in ocenjevanje niso zame. Ne ustrezajo mojemu značaju in jih ne
potrebujem. Nimam ambicij postati popularen in znan pesnik, samo želim izraziti
sebe skozi poezijo in če to naleti na ustrezna ušesa, se dotakne druge duše je
to zame dovolj. Seveda sem se pripravljen učiti, z veseljem sprejemam kritike
ali predloge. Kajti le tako bom izpopolnil svoj slog in tehniko pisanja.


Tu sem pred vami, tak kot sem. Z veseljem ugotavljam, da se
je tu zbralo veliko kvalitetnih pesnikov in ljudi, ki delajo ta portal zanimiv
in sem navdušen nad dobro energijo, ki se med nami pretaka. Pravo ustvarjalno vzdušje. Na nas vseh je
odgovornost, da tak tudi ostane.


Vaš Miroslav Tičar

Nekateri so rojeni Pesniki, večina pa imamo druge talente, nikogar ni brez najmanj enega. Portal kot je tale, pa tudi omenjeni Pesem si in še vrsta drugih imajo različne vloge in načine, vsi pa so si v enem podobni: omogočajo ustvarjalcem predstavitev in druženje. Tudi jaz se pesniško preizkušam, ma nimam kakšnih večjih ambicij. Pesniško razmišljanje mi je bolj kot možnost izražanja enega od vidikov svoje Biti.
Miro, hvala za kratko predstavitev.

Ja,Miro..tudi mene moti tekmovalnost..se zavedam, da ima tako poezija, proza kot preprosta komunikacija nekaj zakonitosti in tega se skušam držati, če se le ponekod ne poigra pesniška svoboda izražanja...
Biti to, kar smo, je najlepše, z vsemi napakami vred, ki nas delajo različne, a hkrati združuje v ljubezni do pisane besede in izražanje sebstva, misli, sreče in bolečine.
Ali pa samo preprosti navdih bluzenja

Mateja Kožar je napisal/a:

Ja,Miro..tudi mene moti tekmovalnost..se zavedam, da ima tako poezija, proza kot preprosta komunikacija nekaj zakonitosti in tega se skušam držati, če se le ponekod ne poigra pesniška svoboda izražanja...
Biti to, kar smo, je najlepše, z vsemi napakami vred, ki nas delajo različne, a hkrati združuje v ljubezni do pisane besede in izražanje sebstva, misli, sreče in bolečine.
Ali pa samo preprosti navdih bluzenja

Verjetno oboje, ampak kaj bi se obremenjevali s sodbami. Če bo kdo hotel, nas bo že obsodil.
Gremo naprej z radostjo v srcu. Ker če ni radosti ni ustvarjalnosti.

Evo Modrijan pa si le napisal nekaj o sebi No, no kot berem zdaj je bilo vredno čakati. Uživaj in če se ti bo pisanje ustavilo, vem kaj mi je storiti, nova zbirka

pozdravljen Miroslav!
še tu sem se ti prišla teovkrat zahvalit za povabilo v to morje..

....