Robert Simonišek - Avtoportret brez zemljevida

Avtoportret brez zemljevida, Robi Simonišek
Založnik: LUD Literatura
Leto izida: 2008

Piše: Andrej Hočevar

Avtoportret brez zemljevida, kako primeren naslov!

Preprost v svoji očitnosti, razkrinkavajoč v svoji neposrednosti.

Če želim ob njem reči, da zareže naravnost v središče, me nekaj ustavi in me opozori na to, da je glavna težava prav to središče: nekako vem, kje je, nosim ga v sebi, in vendar moram najprej preščipniti obod in se k njemu šele povzpeti.

Mogoče je treba prepotovati vse začrtane in namišljene poti od Ljubljanskega barja do ulic Berlina, pa čez Italijo do Združenih držav, mogoče je treba biti osamljen v Gradcu in zadovoljno sam na Bavarskem pa še kje, mogoče je treba potovati tudi skozi slike v galerijah, arhitekturne detajle ali s knjigami in skozi knjige.

In zakaj, konec koncev, če ne zato, da bi se pesem, ki je dihala na mizi in se vrtela v krogu, nazadnje ustavila in se sesula v središče.
S tem, da se na cilju sesujem vase, dobim dokaz o tem, da sem bil na poti in da obstajam, obstajam v svojem središču, kamor sem se sesul. A potovanja so ne nazadnje le zunanji okvir, saj se tudi pokrajine vraščajo čedalje bolj navznoter, kjer se pomešajo z najbolj osebnimi strahovi, dvomi in videzi: pokrajine so projekcija notranje dinamike.

Pesmi Simoniškove druge zbirke valujejo z dolgimi, pripovednimi verzi, ki imajo oporišče v žlahtnem občutenju narave in samote v vseh letnih časih.

Te pesmi v trenutkih izjemnega miru in poglobljenosti počasi in mehko kot megla, hkrati pa natančno in ostro kot žarek, ki jo prereže, beležijo sledove dogodkov in v njih razbirajo svoje lastne poteze.
Iz njih govori jaz, čigar zmaga je v načinu, kako vse zvesti na skupni imenovalec, torej v pesem, kjer je vse še ena točka na odsotnem zemljevidu. Dolgo in počasno gledanje navznoter in navzven postopoma povzroči, da se navidezna črta, ki jaz ločuje od gozdnega obronka, od plašne srne, lisice ali zlate barve poznopoletnih trav in jesenskih vinogradov, čedalje tanjša in tanjša, se pomika globlje v njegovo notranjost.

Jaz v svojih dolgih, odprtih meditacijah svoj objekt motri tako dolgo, dokler ne stopi vanj, da ga potem gleda od znotraj, v sebi samem.

Kar Simonišku v novi zbirki tako dobro uspeva, je prav približevanje tej skriti meji, ki jo spretno poskuša ujeti v počasnosti, s katero se premika narava. Pesnikovo oko je odprto, tišina v njem posluša; pripravljen je. Po svetu hodi, knjigo slik piše. Med mesti in pokrajinami drsi, v samoti slike razvija.

Bolj ko je tih, bolj one govorijo.

Za pokušino:
Toskanski griči




(Robi Simonišek, pesem iz zbirke Avtoportret brez zemljevida, 2008)



Na križišču dveh ulic, v baru, kjer nenehno mrmrajo tujci,

najlepša domačinka znotraj obrambnih zidov gnete sladoled.

Ves dan njene oči počivajo na barvah sadja in čokolade. Njena

zibajoča hoja izdaja nekaj provincialnega, edina se ne oblači po

zadnji modi, odreka se vsem znamkam nakita. Gostje prisedejo,

da si na kretnjah lepotice odpočijejo od vročine, ki puhti od

kamnov. Njene želje so bolj preproste od poželjivih pogledov,

oči bolj iskane od Botticellijeve Venere. Moški dolgo strmijo,

pijejo cappuccino, ona pa vrne pogled šele, ko izstavi račun.



Ženske ves dan slonijo ob izložbah, se sprehajajo po ohlajenih

prodajalnah. Zvečer jih temnooki moški ponosno pripeljejo do

glavnega trga. Njihove dišeče sanje so zaprte v kričečih usnjenih

torbicah. Par se večkrat sprehodi po isti ulici, v novih oblačilih,

zatopljen v pogovor si izmenja skrivnosti. V bleščečem avtomobilu

se zapelje v drugo mesto, kjer zgolj ponovi vajo. Samski moški se

v snežno belih srajcah hladijo na stopniščih fontan, posedajo na

ulicah ob kozarcih vina in se nasmihajo. Bolj so prijazni in

dostopni od tistih, ki so v dvoje.



Tujci zgolj sledijo vrstam, se ustavljajo, kjer so drugi. Poskušajo

postati del udov, ki se jim izmikajo kot hobotnica. Ne razumejo

vse te glamurozne energije, elegantnih kretenj in vitkosti jezika.

Vztrajno obiskujejo festivale in obnemeli pod zvezdnim nebom

ploskajo arijam. Prerivajo se skozi vhode galerij, kjer jih čuvaji

originalov in tišine nadirajo. Strmijo v podobe svetnikov,

preverjajo Leonardov sfumato, beležijo doživetja s kamerami

za svoj hišni kino. Zavidajo vitalnim postavam domačinov, ki

se jim poskušajo izogniti.



Zgolj zunaj, za kulisami mesta med polji gnezdi mir. Če ti

je sreča naklonjena, najdeš začetek ceste, ki pelje ven iz glasnega

gledališča. Tam brez težkih pljuč, brez potrebe po naprezanju

hrbtenice vzdihujejo trebuhi gričev, porasli z vinogradi. Kadiš ob

oknu in piješ rubinasto kri.