O hrepenenju in samoti

Kam je izginila svežina radosti ob pričakovanju pogleda?

Debela snežena odeja je pridušila zvok pogrešanja. Hrepenenje je tonilo skupaj z zaplatami snega in pronicalo mimo korenin v samo jedro, bit. Zavedela sem se, da me poganja. Da je moje gorivo, motor in hkrati akumulator. In da se že dolgo napajam iz rezerve. Večne.

Drugače je. Vse je drugače kot pred.. dobre pol leta, recimo. Ravno pravi čas, da sol izgubi svoj okus. Kljub želji po vedno več se zavedam, da mi bo samo škodovala. Da je ne bo nikdar dovolj.. Najprej jo je topil sneg. Redčil. Zdaj jo topi sonce.

Prav je imela: "Samota mi preprečuje, da bi me kdo ranil ali osrečil.*"
Samo naučiti se je še moram.
Naučiti se moram, da bom tudi v samoti nasmejana in vesela.
Izpolnjena.
Srečna.

(Naj me še nekdo nauči ne ljubiti..)

Tudi odljubimo se, ja...Približno isti proces,kot zaljubiti se..le prepustiti se je treba
Piši...

Lepo, Sabina,
na pravi sledi si, saj je v Samosti Samota balzam, ščit in ljubeča varnost, ne pa osamljenost in hladna odtujenost, čestitke za odličen zapis.

Mateja, odljubiti se.. ne gre hitro.. je veliko počasnejši proces kot zaljubiti se.. pa na silo se ne da.. sploh, če je tisti človek najboljše, kar si imel možnost spoznati...

neljubiti - tu je po moje odgovor... samo kako ne ljubiti takega?

Svit, hvala lepa.. mi pa ni všeč, kam vodi ta pot.. včasih imam občutek, da imam toliko za dati.. drugič pa spet.. eh...

hvala