Robert Simonišek - Potopljeni Katalog

Piše: Petra Koršič

Robert Simonišek se je rodil v Celju leta 1977. Dokončal je študij filozofije in umetnostne zgodovine na Filozofski fakulteti. Med študijem je opravljal različna dela.

Leta 2003 je v zbirki Prišleki objavil pesniški prvenec Potopljeni katalog. Redno je kot pisec poezije, recenzij, literarnih in likovnih kritik sodeloval s številnimi literarnimi revijami in časopisi (Mentor, Literatura, Ampak, Finance). Njegove pesmi so bile brane na RSL in na Radiu Študent. Sodeloval je na mnogih branjih in reprezentacijah generacije mlajše slovenske poezije. Na oddelku za umetnostno zgodovino je vpisal podiplomski študij na temo moderne slovenske arhitekture. V zadnjem času se je individualno posvečal problemu evropske secesijske arhitekture v Ljubljani in povezav z Dunajem okoli 1900. Je intenziven bralec, poznavalec in ljubitelj romanov, poetik svetovne klasične ter sodobne literature in filozofije. Posluša vse glasbene zvrsti in poskuša v njih poiskati le najboljše zvočne pokrajine. Rad potuje v nove kraje, kolesari, plava in fotografira. Želi si obvladati čim več jezikov in se preizkusiti v prevodih. V zimskih mesecih pogreša morje in drevesa, oblečena v temno zeleno barvo. Trenutno živi v Ljubljani v okolici Bežigrada.

S štirimi verzi, objavljenimi leta 1999 v Primorskih srečanjih, je Simonišek nakazal svojo poetiko, glasijo se: ''Počasi, a zanesljivo se premikajo skladi vame / Dobivajo nova imena / Pozabljena imena vsakdanjih malenkosti / In ciklov ponovno iščejo pribežališča v meni''. V te verze je vtkana samoanaliza, namreč prav vsakdanje malenkosti dobivajo v verzih Robija Simoniška, ki svojo poezijo gradi na glagolu ozavestiti, nova imena. In s tem nove razsežnosti. Malenkosti vsakdanjika v pesmih ustvarjajo nove pokrajine. In to ostane stalnica tudi v prvencu Potopljeni katalog.

Za pokušino:
Teden infinitiva

(Robi Simonišek, pesem iz zbirke Potopljeni katalog, 2003)

Pisati. Sprehoditi se ob reki. Vzletavanje rac. Krogi
na vodi, vijuge dreves, klopi v geometriji, ki jo dobro
poznam. Je čas odpiranja. Držati občutek za resničnost.
Izvreči občutek za resničnost. Dvojni izklop. Iti v hišo in
Poslušati vodo, kako teče po ceveh, čutiti, kako se toplota
hrbta širi in širi do celic. Sedeti v svojem naslonjaču, ki ga
plačujem. Odpreti revijo in poiskati novo besedo. Hiša iz
besed mora rasti in se podreti.

Energija, ki nam je dana, je zato, da se pretaka.
Svetloba sredi tuje hiše, kjer se sklanjam nad svojo
senco in prosto pišem, mi presvetlo telo. Storž smreke
sestavljen in razlomljen na mizi, ko se mesto zabrisuje
v meni. Moje srce se ustavlja in se ponovno požene.
Prižgati kadilo, ki je ples ženske sredi dneva, o kateri
razmišljam, ki je ples misli in roja čebel v parku.
Somerna distanca. Izvzetje. Od tega, kar je zunaj,
in od tega, kar je moje. Postelja sredi dneva, na katero
padem kot bojevnik in spanec, ki se pojavi ter izgine.
Potopljen spanec med veke, da se mi uredijo misli.
Dolg spanec v prostore praznine, v hodnike spomina,
v črne cevi vranjega podzemlja in rahel spust nazaj.

Odhajati in prihajati. Vlak sredi tirnic med drugimi
tirnicami, ki se križajo v mojem pogledu. Biti stezosledec,
ki oblikuje svoje misli. Gledati in se pogajati s svetom.
Biti na poti k domu in se vračati. Premikanje je ena izmed
glavnih nalog ljudi. Dan sredi mojega balkona s Pazom,
iz katerega dobivam asociacije, dan v letu s prostim
naštevanjem, ki prihaja iz mene kot rima: cerkev,
vinograd, hrib, požgan Rim, horizont, luč. Sesti v avto
in se odpeljati. Nekdo vzame sadiko in jo zasadi v zemljo.
Med mano, ki to gledam, in njim je daljava časa, ki naju
zbližuje. Nekdo prinese oblačila in jih položi pred mano.
Dan sredi dneva, ki ga razpoznavam s tem, ko gledam in
si določam, v čem je razlika.

Sredi ulice te srečam in ne vem, kaj naj se pogovarjam
s tabo. Potem ko se veter umiri, sedeva k mizi in
opazujeva nianse sivih barv. Med stranmi knjig in
vonjem rož odraščava. Jungova nasprotja med ognjenimi
in zračnimi znamenji se zarisujejo med luči, ko se
pomikava med stebri noči. Zemlja in zrak se razbijata
vpogledih, ko se sprehajava med izložbami. Prostori
se nama izmikajo in novi se vrstijo kot na potovanju.
Na Matissovih krožnikih, kjer si pripravljava popoldneve,
se zarisujejo tople in hladne barve.

Dan v hiši med hladnimi stenami in poslušanjem pribora
in televizijskim programom, dolg dan s svetlobo diamanta,
ki reže kruh na na mizi, dan med čebulo in pomarančami,
med limono in sladkorjem. In morje travnikov kipi čez moje
oči. In njena žalost ni moja žalost, ampak je njeno veselje
moje veselje. S pisavo ustaviti tok misli, edino s pisavo.
Monolog in dialog naj bosta vedno v menjavi. Bobnenje iz
garaže in zvok kosilnice, prestrižen in ujet v moj sluhovod.
Dlje v notranjost.

Rasti. Rasti, ker tu, kjer si sam, ni konca. Sredi
nekega temnega gozda, ki ga ne znam ubesediti,
se znajdem, sredi hladnih senc, ki so jih zapustili
junaki iz mitologij, sredi rahlega vetra, ki mi uklanja
gibanje, sredi kamnitih pročelij hrastov, sredi veveričjih
skokov, sredi glasov kukavice, sredi pomladi, ki me
razdvaja na polovico, sredi poslušanja Nirvane, ko ležim
z dlanmi, obrnjenimi v nebo, sredi polja, ki ga je preoral
kmet in so ga zadušila nagubana kolesa traktorjev.

Vse te barve sveta, ki me preplavljajo, se stapljajo.
Vzpenjati se po vrhuncu dneva, ko je sonce najvišje.
Popoldne. Vrh, ki ga doživljam okoli kozarca vode in
šumečega papirja čokolade. Čakati. Med dnevom in nočjo.
Med tvojim in mojim imenom. Vir energije se podre kot
gora peska in zopet zraste v načinu pisave. Pogovor.
Z vsakim posebej. Vzpon po lestvici poševnega dne, ko
se moja duša dviguje in pada nazaj v praznino.

Drugi dan sredi dneva, ki me zajame. Okrog uničenega
cigareta in kozarcev rdečega vina, z bolečino sredi trebuha,
z vročino na čelu, notri v parku med umazanimi pročelji hiš.
Med ljudmi z urami, tempiranimi kot atomske bombe,
med ljudmi z avtomobili, ki proizvajajo bencin v pljuča,
ki umirajo sebe in druge z neumnimi vprašanji za smeri.
Blizu reke, ki se spušča iz gorskih kotanj, se ustalim in
poslušam dušenje glasov. Blizu pokopališč in spomina na
uroke prednikov se učim prebivati. Sredi mrtvašnic tega
mesta, kjer živimo in čakamo, se dogajajo naša življenja.

Medtem ko oblaki jezdijo naokoli in se obzorje zakriva,
medtem ko sestra spi in njeno telo raste kot vrtnica v dlani,
medtem ko drugi hodijo in brlijo kot pridne in neučinkovite
mravlje, medtem ko si praskam krvavo bolečino iz oči in si
izkopavam grozo in jo mečem stran od sebe kot oblačila,
medtem ko prodajam avto in drugi prodajajo mene po
zemljevidu duš, medtem ko se lupim iz pomaranč in vse
neizgovorjeno ostaja za mano, medtem ko krožim med
kozarcem vode in šivanko, med odprtimi in zaprtimi okni,
sam sredi nekega trenutka, okoli katerega je drugi trenutek,
živeti življenje soseda, ki kosi travo, živeti življenje starca,
ki sedi pred hišo in pozablja življenje, živeti življenje otroka,
ki je shodil in se pognal proti svetu, živeti življenje sebe in
drugega in vseh, dokler ti dnevi ne prerastejo zavesti kot
bršljan.