STANJŠANA GLINA

Skleda iz žgane gline
si se nenadoma stanjšala v porcelan.
Tvoja strogost je izgubila odmev.
Ostra kritika se seseda vase
kot milni mehurček.
Nenadoma sem jaz tista stroga
in kritična in včasih jedka.
Potem zaskrbljena in nežna.
Tolažeča in trdna.
Dvojna mati.

In ti zopet hči.


Kerstin

Govoriš o odnosu mati, hči, na eni strani o staranju in drugi -odraščanju ... no vsaj moja interpretacija je takšna in spet mi je pesem všečna.

Pozdrav zate poetinja

Drži, Nuška,

in človeka kar stisne, ko se zave, da je tudi sam na tej poti ... Ko vidi, kako se nekatere dimenzije, za katere je mislil, da so večne, res "stanjšajo" ... Ko se znajde v naslednjem generacijskem koraku; ni več jaz - otrok, ona - mama, tista - babica, temveč že jaz - mati, ona - babica, tiste pa že ni več ...

Mislim, da v večini nas še živi vsaj delček otroka, ki se s tem kar noče/ne upa sprijazniti, a življenje gre dalje in prinaša vse večje odgovornosti, in če hočeš ravnat v skladu s svojo vestjo, če jo seveda imaš, jih pač sprejmeš ... V vsakem obdobju pa so lepe in manj lepe reči, in tako je navsezadnje tudi prav.

Hvala in bodi lepo,
Kerstin

Žalostno lepa