Veš, mama,
nocoj čiso tiho k tebi prihajam.
Mehko se v naročje tvoje zvijem
kot tisti majceni deklič -
naslonim glavo,
dušo utrujeno spočijem.
Ne reci nič.
Ker ni besed za ranjeno srce.
Le toplo dlan položi v mojo,
da enkrat,
enkrat le
čutila bom milino tvojo.
Ve, o, vem,
da vedno si le srečo mi želela.
Da te boli,
ker nisem to, kar si hotela.
Stopam po neuhojenih poteh.
Kot ti nekoč...
Še veš?
A ko zakrvavijo mi podplati,
ne reci nič.
S pogledom toplim le ob meni bodi.
Naj vem, o mama,
enkrat le,
da v svojem boju nisem sama.
Kazalo 
Latest images 
Registriraj se 
Založba Literarni val 
