Starost je lepa
Zdravo Jure! Tine? Miha? Franci? Kdo sploh si?
Nisem sklerozen, čeprav se ti na prvi pogled zdi.
Le precej megleno te vidim, ker vid mi je opešal
in čeprav se te ne spomnim, sem te res pogrešal.
Ker sem zobno protezo na socialne stroške dobil,
boš verjetno bolj težko razumel, kar bom govoril.
Tudi slišim že precej slabo, a to me manj skrbi
kot moj previsoki pritisk, ki se okoli dvesto vrti.
Sladkorna bolezen mi že vrsto let povzroča težave
in migrena nikoli ne zapusti moje plešaste glave.
Holesterol počasi a vztrajno načeto ožilje masti,
osteoporoza pa resno načenja obrabljene kosti.
V črevesju večja cista občasno pri prebavi nagaja,
debela plenica pa zadržuje urin, ki mi rad uhaja.
Na povečani prostati so zdravniki izrastek odkrili,
zaradi slabe krvne slike pa redno dializo odredili.
Revma me po vseh še gibljivih sklepih grozno zvija,
mučita me tudi astma in nenadna srčna aritmija.
Čeprav je tista stvar že davno tega mlahava postala,
pa sem prepričan, da bi z mano vsaka rada spala.
Na urgenci me v vseh izmenah od daleč prepoznajo,
mojo kartoteko pa vsi dežurni že na pamet znajo.
Le s težavo se sklanjam. Zaradi prekomerne teže.
Še sreča, da mi moja ostarela žena vezalke zaveže.
Kot vidiš, sem dobro. Kako si pa ti? Žal pa hitim.
Rad bi te poslušal. A verjemi mi, težko že stojim.
Današnja mladina meni niti do umetnega kolena ni!
To, da je starost res lepa pa, kot vidiš, kot pribito drži!