Mariniran jezik

Pa samo petindvajset jih je..
od A do Ž in triindvajset vmes.
Nič več in nič manj..
Peindvajset vsem enako danih.
Pa se snujejo v besede,
takšne in drugačne,
razigrane in zlorabljene,
pozabljene in poteptane.

Vzameš jezik. Odvzameš del. Tistega, ki ga težko prežvekuješ. Te muči, najeda, ti gre na jetra in je neprebavljiv.
Pa ga obrežeš, potolčeš, namočiš. Dodaš želene arome, ščepec soli, popra, po okusu in rabi, šilce žganja..ali malo sladkorja..Potem se ti začno cediti sline .Končno začutiš in zaslišiš...Besedo.
In nekaj časa si z njo zadovoljen. Te hrani, zadovoljuje .Bogati. Ko jo spregovoriš, zasiješ.

Toda nenadoma postaneš njen suženj, te utesnjuje,bremeni, označuje. In se ji maščuješ. Potem jo spreobračaš, prepogibaš, da komaj zdrži. Jo varaš s tujko,eno, dvema...Ker je tujka boljša , bolj drseča in lažno domača in ne rabiš dojemati bistva njenega pomena.S tujko se lahko zabavaš... Ker so lahke, plehke in te ne obremenjujejo. Mar je res tako težko izgovoriti besedo,sploh tisto, ki opisuje čustva, v svojem, intimnem jeziku, brez skovank popačenk,tujk?

Kdo je močnejši, a?Človek ali beseda? Človek brez besede niti ne obstaja..

Svojo besedo začneš zanemarjati, pozabljati..Našel si boljše in jezik te uboga pri izgovorjavi.

Toda beseda je živa in takrat,ko najmanj pričakuješ,se obrne proti tebi. In potem se maščuje .Zaradi ene same besede ostaneš nenadoma sam, brez vsega..imetja, ljubezni, brez sebe. Kolikor lahko z eno samo besedo pridobiš, toliko in še več lahko izgubiš. Včasih zadostuje ena črka in ves pomen se spremeni.

Beseda je kot usodna ali idealna ženska, ki te bo ljubila tudi, če se spogleduješ z drugimi, ker jo s tem ohranjaš. Željna sladkanja, negovanja, plemenitenja, darovanja, sprejemanja .Nežnosti, strasti in vsega, kar ji lahko daš iz sebe, če jo znaš izgovoriti, napisati. Ve in ceni, kdaj je odveč. Včasih se skrije in umakne sama. In vrne takrat, ko jo potrebuješ..Toda samo, če ji ostaneš zvest,jo ceniš in neguješ, je ne zlorabljaš in zamenjuješ..

In ko morda nekoč ostaneš brez vsega,ti beseda vedno ostane.

Pa samo petindvajset jih je in toliko neizrečenega…

Vauu, tole je pa dobro napisano. Močno besedilo. Še en od koščkov velike sestavljanke življenja. Hvala ti.

Hvala,Miro..Sodobni čas zahteva drugačno obliko komuniciranja, takorekoč v šifrah in spakedrajščini,tujke so nekaj vsakdanjega..nič hudega, v bistvu se na tak način rojevajo nove besede, s plemenitvijo..a žal je vse več zlorab..pa tako lep jezil imamo ,pa večina že tako težko napiše..JAZ..

Besede, misli.... so bratranci in sestrične BESEDE, ki čiste pelje čez, lačnim pa spušča mano z nebes.

Wou! Super Mateja. Zakaj nisi dala tega v prozo, zgodbe?

ker nisem vedela, kam bi pravzaprav to uvrstila..lahko prestaviš HVALA

Mateja, prestavljena si. Ej, super mi je tebe brat v takšni obliki ... Preprosto napisano in veliko povedano.

Sem iskala kotiček, ki bi bil za razmišljanja,pa sem se zgubila malo:D

Me je jezik zasrbel, pa sem moral nekaj natipkati, pa čeprav je samo čvek in hvala tebi, ki si spisala takšno mojstrovinico...

Najlepša hvala...

Aljaž Čuden je napisal/a:

Me je jezik zasrbel, pa sem moral nekaj natipkati, pa čeprav je samo čvek in hvala tebi, ki si spisala takšno mojstrovinico...

Heh, jaz bi kar ponovil tole

Delček tega sem že bral... tisto o petindvajsetih vojačkih, transformerjih pravzaprav! hehe, ki tvorijo neustavljivo armejo.
Finofajn...

..če ljubiš jezik, potem je vse lažje razumljivo..

hvala:)