Odklenjena preteklost Maye (2.del)

Nadaljevanje...

Maya je sedela in jokala. Ni vedela niti kako dolgo že joče, koliko je ura, ali je dan ali je noč. Živela je v svojem šoku, intimnem, bolečem. Bolečina ji je prijala, ker je bila nanjo navajena. Bolečina je bila njena najboljša prijateljica... Do danes...

Kar naenkrat se svet zavrti na glavo, spozna očeta, ki je po vrhu vsega še drevo, mati pa naj bi bila vilinka!!! Kaj se dogaja z njenim življenjem... Preveč stvari ji je švigalo v mislih. Ni se mogla zbrati niti za pošten odgovor. Sedela je, sedaj le še hlipala in brisala razgrete oči in obraz. Obrnila se je nazaj k drevesu, ga milo pogledala in bila še naprej tiho.

Drevo je razumelo namig, se najbrž nasmejalo, saj se je mah okoli ust razvil v krivuljo. Izgubila se je v njegovih očeh. Globina zelenih okroglih tolmunčkov, ki naj bi bile njegove oči, je vabila. Kar naenkrat je v očeh videla sliko...

...Mogočni gozdovi v oddaljenosti, vrvež dreves, ki hodijo med navadnimi drevesi, na jasi pa pet čuvajev dreves, vsi porasli z mahom, razporejeni v krogu, zraven njih pa trije nekakšni ljudje. Ko je vizija približala pogled, je Maya ugotovila, da to niso ljudje, čeprav so zelo podobni. Bili so vilinci, z zašiljenimi ušesi, ravnimi dolgimi lasi in dolgim elegantnim obrazom. Njihove črne oči so bile polne znanja in ko si jih zrl, si imel občutek, da vedo vse. ni bilo smisla karkoli prikrivati pred njimi, saj se je zdelo, kakor da jim je že od nekdaj vse jasno.

Dva vilinca in ena vilinka so se pogovarjali sredi jase s petimi čuvaji, drevesi, ki hodijo. Imeli so dolg razgovor o zavesti dreves, o njihovih željah, nagonih, ciljih za prihodnost... Pogovor je tekel neverjetno mirno in prijazno. Vilinka, ki je imela glavno besedo, je največ govorila s čuvajem, ki je bil najbolj poraščen z mahom in Mayi se je zdel nekako znan. Kar hitro je ugotovila, da je to njen oče v mladosti.

Svet izven jase, kjer je sestanek potekal je bil prečudovit. Kristalno čist zrak, v katerem je pogled segal do oddaljenih gora, tako sveža temno zelena barva, ki je dandanes ne vidiš več. Nebo pa tako modro, kot bi opazoval ocean... Pogled ji je romal od gozdov, do gora in nazaj čez gozd in nebo, do jase, kjer se je druščina smeje razšla.

Ostala sta le še Vilinka in glavni čuvaj. Vzel jo je v naročje in skupaj z njo odkorakal vstran od drugih, proti gozdu na dnu jase. Njegovi dolgi koraki so bili počasni, prefinjeni, elegantno uglajeni, a vseeno tako dolgi, da se je premikal hitreje, kot bi mu Maya pripisala. Izginila sta v gozdu, kjer je vizija izginila za trenutek.

Ko se je slika ponovno pojavila je od blizu ugledala njen obraz. Bled in mil, lep in miren, prijazen in ljubezniv, srečen in zadovoljen. Oči, črne kot oglje, so izžarevale magijo in modrost, mir in dovršenost. Celoten obraz pa ji je sijal v nekakšnem angelskem siju. Po nekaj besedah, prijaznih pogledih, je zaprla oči, sij na obrazu je ugasnil, gozd okoli nje pa se je osvetlil. Odprla je oči, ki so sedaj imele moder odsev v rahli črnini. Drevesa okoli nje pa so se začela premikati. Čuvaj jo je pogladil po trebuhu, ki je bil malce napet in Vilinka je iz posušenega maha na tleh izoblikovala črke, ki so izpisale besedico Maya.

Sedaj je Mayi postalo jasno, da je gledala svojo mater in očeta, kako sta spočela otroka, kako je mati svojo energijo predala gozdu in drevesom in njemu, ki ga je ljubila, da je lahko od njega spočela. In čeprav se je s tem odpovedala večnemu življenju in izbrala smrt, so njene oči kazale tolikšno srečo, ki je navadni človek ne zmore čutiti...
Vizija se je počasi razblinila in spet je zagledala njegove oči, ki so sedaj imele namesto svetlo zelenega sija že zelo temno zelenega, že rahlo črnega. Zavedela se je, da ji oče po tako dolgem življenju končno umira. Imel je nekakšen čuden nasmešek na obrazu. Rekel ji je potiho:
"Zapomni si! Ime ji je bilo Gloomirra. Sedaj si videla nje lepoto, kakršna je bila. Ugodila si moji zadnji želji. Hvala ti, da sem te imel čast spoznati. Povedal bi ti moje ime, pa je nepomembno v vašem jeziku. V jeziku dreves pa je kakor svež vetrič, ki pihlja v krošnjo pozno poletnega hrasta."
Maya je hotela odgovoriti, se mu zahvaliti za vse, ga vprašati še tisoč in eno stvar, a vse kar je bila zmožna izustiti je bilo:
"Hvala ti... Oče... Rada te imam..."
S temi besedami so se mu oči še bolj potemnile in z zadnjimi močmi ji je rekel:
"To srečanje ti bom zaklenil v podzavest. Prišlo bo na plan, ko boš na to res pripravljena, ko boš zaživela svoje resnično življenje, ko boš izpolnila svoje poslanstvo in te bo nagon pripeljal do zadnjega kotička čarobnega gozda, kjer še živita otroka dreves. Spomnila te bosta name in na mater, začutila boš z njima, ker si njuna sestra. Takrat se ti bo ta dogodek v sanjah vrnil v spomin. Takrat vedi, da si na pragu velikih sprememb... Zbogom draga moja hčerka! Ne pozabi, da te ljubim z vsem srcem, vedno sem te, vedno te bom... Skupaj z Gayo te bova spremljala z najino energijo, ki se nikoli ne bo izničila, varovala te bova in vodila... Sedaj pa le pojdi na dolgo potovanje spoznavanja in bolečin. Na koncu te čaka nepredstavljiva nagrada..."

Naslednja stvar, ki jo je Maya slišala je bil šepet dreves okoli jase. Videla je svet, v katerem je zaspala. Pomela si je oči in za trenutek pomislila, da so bile le sanje, a ko se je spomnila njegovih oči, je vedela, da je to res doživela. Toplo ji je bilo pri srcu, ko sta ji dvojčka prišla nasproti in jo obvestila, da hoče Gaya govoriti z njo...

Vstala se je, pogledala hrast, ki je šumel z listi v vetru in slišala očetovo ime. Nasmejala se je, narahlo poskočila in stekla po jasi...

Mateja K. je napisal/a:

Hvala ti