Solze Maye
Začelo se je nekega deževnega popoldneva. Odšla je polne glave misli in razjed. Hodila je po dežju, lasje zlepljeni od mokrote, premražena in depresivna. Hodila je brezciljno. Potka stara, razmočena, polna blatnih odsekov. Naenkrat je zavila vstran, čez polje. Čevlji so se ji ugrezali do gležnjev. Hoja jo je začela utrujati. Hodila je in hodila, naenkrat pa se je znašla sredi jase s pomladno zeleno travo. Sonce jo je prijetno božalo po mokrih laseh, obkrožena pa je bila s prečudovitim drevjem. Nikdar še ni videla ničesar takšnega. Neznane vrste visokih, mogočnih dreves, za katere je lahko rekla le, da so listavci. Ko je malo bolje pogledala, bi lahko rekla celo, da so iglavci. Nekako so se spreminjali, a hkrati ostajali enaki. Nikoli jih še ni videla, a so ji hkrati bili tako domači, kakor da bi zrasla z njimi skupaj v okolju.
Navdajal jo je nekakšen miren spokoj, ulegla se je pod mogočno drevo, na žimnico trave, ki se je bohotila z zeleno barvo, ki nikdar še ni bila bolj zelena. Zaspala je v miru, kakršnega ni pomnila. Ko se je prebudila, so ji lasje veselo plapolali skupaj z bilkami smaragdno zelene trave, sonce jo je posušilo. Zavedela se je, da nima več istih oblačil, kakršne je imela, ko je prišla do te jase. Nekako je trava prerasla njeno telo in jo oblekla v najbolj udobna oblačila, kar jih je kdaj nosila.
Vstala se je in prisluhnila okolici. Slišala je nežen šepet. Pogovor, ki je nekje na robu jase potekal me dvema osebama. Hotela je določiti spol oseb, a ji ni uspelo, kajti glasova sta bila spolno nedefinirana. Odločila se je, da gre malo bližje, da vidi, kdo je še tukaj, na tem premirnem kraju. Z neverjetno lahkotnostjo je odkorakala do roba jase, kjer je zagledala dve osebi, ki sta stali vkovani v zemljo in se pritajeno pogovarjali. Obstala je še sama, kajti pogled, ki se ji je odprl, jo je presenetil. Ni bilo čudno to, da je bil na tej jasi še nekdo poleg nje. Niti je ni presenetil pogovor, ki je tekel o čisto normalnih stvareh. Niti je ni zmotil izgled osebkov, ki sta bila v pogovoru. Kar jo je presenetilo, so bila stopala teh oseb. Presenetljivo je bilo to, da so se prsti na nogah nadaljevali v korenine, ki so bile zasidrane globoko v zemljo.
Nekaj časa je še stala tam, tiho kot miš in opazovala ta čuden par, ko sta se oba kar naenkrat zavedela, da nista več sama. Pogovor je zamrl in oba sta pogledala njo, začudeno. Kar nista se mogla nagledati njene lepote, niti spregovoriti besede, dokler ni sama spregovorila:
"Pozdravljena, moje ime je Maya"
Spogledala sta se in brez besede obstala še trenutek. korenine so začele lesti iz zemlje in se izgubljati v prstih na nogah. Čez nekaj trenutkov sta že stala normalna. Priklonila sta se in v duetu spregovorila:
"Pozdravljena Maya. Dobrodošla v najini domovini, deželi miru, ljubezni, narave."
Maya je le začudeno pogledala in izustila:
"Kdo, kaj sta vidva? Od kod sta prišla? Kako sta naredila tiste korenine s prsti? Kaj sta počela tukaj? Kje sploh sem? Kaj se tukaj dogaja?"
Zasmejala sta se, spogledala in rekla spet v duetu:
"Malo počakaj no, eno vprašanje naenkrat! Midva sva otroka dreves. Prišla sva iz prastarega gozda, katerega rob vidiš tukaj, s te jase. Korenine, kot jim praviš ti, sva naredila čisto normalno, kakor bi ti naredila požirek vode. Tukaj sva bila na kosilu. Jedla sva najboljše minerale in hranila na tej strani gozda. Še kakšno vprašanje?
Mayi se je zameglilo pred očmi. Poskusila se je prebuditi, saj je bila prepričana, da sanja. Kaj takega ne more biti resnično. Otroci dreves, je pomislila... Kaj takega ni možno. To se dogaja le v pravljicah. To vidiš le v fantazijskih filmih in bereš v fantazijskih knjigah. Odprla je oči, a sta bila otroka dreves še vedno pred njo, nasmejana in polna življenja. Uščipnila se je v roko, a ni čutila drugega, kakor rezko bolečino. Ni se prebudila. To je lahko pomenilo le to, da dejansko ne sanja, temveč se to resnično dogaja. Pogoltnila je slino in se počasi približala.
Šele sedaj je videla, da sta resnično drugačna. Kjer je videla prej brado na obrazu, je sedaj zagledala mah. Kjer je videla poraščenost na telesu, je sedaj zagledala drobne travne bilke. Kjer je videla košate kodre las, je sedaj zagledala zelene drevesne liste, za katere spet ni mogla reči ali so dejansko listi, ali pa so iglice. Konstantno so se spreminjali. Kjer je videla normalne oči, je sedaj zagledala globoko zelene oči, vendar brez zenice... Ko se je zazrla v te oči, je videla modrost starosti, vedrino ljubezni, optimizem življenja in popolno zadovoljstvo.
"Koliko sta stara?" je naglas razmišljala Maya.
"Stara? Sta v en glas odgovorila, začudena. "Kaj naj bi to pomenilo?"
Maya se je morala nasmejati. "Hehe, mislim reči kako dolgo že živita, kako dolgo sta tukaj, na Zemlji?
"Ne moreva reči zagotovo, vendar je tale pomlad najina štiriinpetdeset stota v tej dobi. Videla sva pa že dve dobi prej" Sta se namuzala.
Maya je naredila začuden obraz, zavila z očmi in vprašala:
"In kaj vama predstavlja eno dobo?"
Zamislila sta se, nekaj časa šepetala med seboj, na koncu pa spet enoglasno izjavila:
"Ena doba teče od ene večne zime pa do druge večne zime"
"Mislita na ledeno dobo?" Je bojazljivo vprašala Maya. Ni mogla verjeti, da bi dejansko lahko kdo živel tako dolgo.
"Lahko bi rekel temu Ledena doba, saj takrat narava naredi ogromno zalogo vode v obliki ledenikov, ki se potem počasi talijo v obdobju med dobama. drugače pa je boljše ime Snežna doba."
Maya je le zmedeno gledala, na koncu pa rekla:
"Pustimo to zaenkrat. Ni mi najbolj jasno, hehe" Se je namuzala in nasmejala. "Povejta mi raje kaj sta mislila s tem, da sta otroka dreves?"
Sedaj je prvič govoril le eden od njiju:
"V času pred dvema dobama, ko so na Zemlji živeli še Vilinci, Je bil svet drugačen. Polno čarobnosti narave, kajti njihova moč je bila v sožitju z naravo. Največja vrednota so jim bila drevesa. Hodili so med njimi, se z njimi pogovarjali in z Vilinsko magijo so dosegli največ, kar je kdaj komu uspelo. Pogovarjali so se z drevesi, kajti drevesa so pričela govoriti. Vilinci so bili tako veseli tega, da so svojo moč še naprej usmerjali v drevesa in na koncu jim je uspelo prepričati drevesa, da povlečejo korenine iz zemlje in začnejo hoditi. Le nekaj sto dreves je dejansko prevzelo to vlogo in začeli so hoditi po gozdu. Njihova vloga je postala nekakšno varovanje gozdov, ohranjanje jezika dreves in zmožnost govorjenja. Bili so nekakšni poslanci, ki so združevali Hraste z Bukvami, Smreke z Bori, Javorje z Brezami in tako dalje. Živeli so za modrost, ki so jo pridobivali s svojim delovanjem. A ni bilo vse tako lepo, kot je izgledalo, kajti niso bili zmožni reprodukcije. Bili so moškega spola, ko so se odrekli koreninam. Vilinci so se trudili z magijo obuditi tudi ženska drevesa, vendar brez uspeha. Na koncu je ena Vilinka, Gloomirra, svojo življenjsko energijo položila v glavno starešino, drevo, ki je shodilo prvo. Rodila sva se midva, ki sva potomca tistih dreves, ki so včasih hodila. Sedaj ni več nobenega. Vilinci so odšli, magije ni več, prišli so ljudje, ki uničujejo Zemljo, onesnažujejo vode in zrak. Prav neverjetno je, koliko gozdov morava prehoditi, da prideva iz območja, kjer lahko pijeva vodo, do območja, kjer je zemlja še neonesnažena, da dobiva svoje hranljive snovi, minerale in vitamine. Skrivati se morava v senci, da ne dobiva preveč sonca, ker je postal ubijalski za naju. Pravzaprav se trudiva preživeti, ker sva veliko bolj občutljiva za onesnaženje, kakor gozdovi, ki so pljuča Zemlje"
Maya se je zamislila, globoko. Pogledala ju je še enkrat in potočila solzo. Ni se mogla zadržati, padla je v histeričen jok. Otroka dreves sta pristopila bliže in vsak ji je položil roko na lice. Skozi pore kože sta srkala njene solze. Čez nekaj časa se je Maya umirila, otroka dreves pa sta imela blažen nasmeh na obrazu. Vprašala ju je kaj je narobe in sta odgovorila, spet v en glas:
"Bila sva že neznansko žejna, do vode pa je dva Sonca hoje. Sedaj si nama potešila žejo s svojimi solzami ljubezni in počutiva se spet polno življenja. Ko bi le bili vsi ljudje tako polni ljubezni, kot si ti, potem bi bil svet spet čist, Vilinci pa bi se morda vrnili in obudili najinega očeta, ki je pognal korenine, ker je pozabil hoditi, ko so Vilinci odšli."
Vsak od njiju je šel z roko v lase in utrgal nekakšen plod ali sadež.
"Vzemi tole v zahvalo. To je sad najine ljubezni do Narave, do Zemlje. Naj ti tekne..."
Maya je sprejela sad z veseljem, ugriznila, prežvečila in se naenkrat počutila, kakor da ni niti enega problema v življenju. Kar naenkrat je začutila gozd okoli sebe, zavedela se je misli vsakega drevesa, čutila je njihove želje, strahove, žalost in jezo. Postala je pastirka Dreves, njihova vodnica. Do konca časa se je sprehajala z otrokoma dreves, skozi svojo ljubezen je dobila tudi svoje otroke dreves, ki so se igrali, peli in ustvarjali čudesa narave. Postala je boginja Maya, zaščitnica Narave in celotnega planeta. Spoznala je Gayo, s katero se še danes trudita obdržati svet v ravnovesju.
Nikoli več se ni vrnila domov, v hišo, kjer je živela poprej. Kjer so živeli ljudje, ki so jo posvojili. Niti se je ne spomnijo več. Odšla je v dežju in našla svojo mater. Rodila se je Gayi, ki je spočela od prvega drevesa, ki je kdaj shodil, srečala je svoja brata dvojčka, ki sta bila spočeta od istega očeta, mati pa je bila Vilinka Gloomirra. Nagonsko se je vrnila nazaj, kamor spada. Ko je izvedela, da je našla svojo mater, je jokala tri dni in tri noči, sonce je sijalo skozi njene solze, mavrica na nebu pa je sporočala gozdovom, naj se naužijejo njenih zdravilnih solza. Tisto leto je bila takšna letina, ki je človek ne pomni več, kakršne nikdar več ne bo. Še danes je vino iz tistega leta najboljše, najdražje, najbolj plemenito, najbolj poživljajoče, saj se v njem skrivajo tudi solze Maye...
Kazalo 
Latest images 
Registriraj se 
Založba Literarni val 
