Pesnitev LUNIN SIN - II. del

Pesnitev LUNIN SIN - II. del


11. LOTISA Trojna Boginja
( avtor: Dušan Enova )

V grozne temine in v sanjske globine
je padal, želel, da življenje mu mine.
Brez vsakih besed in brez krikov bolesti,
potapljal se v smrt, k svoji ljubi nevesti.

Se izgubljal je v sencah srepečih prepadov,
ponikal v sokove podzemnih nasadov,
kjer Amarant raste, ki čistil mu kri je,
potem se prizor pred očmi mu odvije.

V kristalni dvorani, na svetli ploščadi,
se širil je vonj po dehteči pomladi,
tam stala Princeska je v rožni opravi.
Zapel ji je , hvalospev njeni naravi:

Poiščem Te tam kamor misli lete,
saj vedno prebivaš, kjer rime cvete.
Prav ljubek je stas in tvoja obleka,
čevlje pokriva ti rožna prevleka.

So ustnice mehke, tvoj nežni dotik,
igriva metulja iskala sta stik.
Sladki parfum sta iz vrtnic spustila,
krilca čarobni so prah potrosila.

Svetleči ples v očeh si prižgala,
mavrični sij je Beseda postala.
Na tanki opni te kapljice tvoje,
Zeus prezrcalil je Bitje na dvoje.

Potapljam se Vate, najdem globine
Tvojih oči, v azurne modrine.
V mirne noči, že slutim spoznanje,
tukaj začutim srca domovanje.

Že slišiš kapljica spev oceana?
Spila sva roso, pijana zarana.
Angel s poljubi ozaljša ti lica,
saj sončni žarek zdaj vate pronica.


Nič več ni ciganka, je trojna Boginja,
vsak dvom, ki nastaja, se v hipu razblinja.
Lotisa, ki v lotusu duše prebiva,
pogledom razuma zdaj vztrajno se skriva.

Gib njenih je rok kakor pesem baleta,
ki v note stopinj lahkih nog je odeta.
Glej iskra v očeh, in nasmeh, so nebesa,
skrivnostna tančica, vir njenega plesa.