Pesnitev LUNIN SIN - I. del

Pesnitev LUNIN SIN - I. del


1. Lunino dete ( v pesnitvi LUNIN SIN )

( avtor: Dušan Enova –prosti prevod pesmi Hijo
de la luna, avtor: Mecano )


Pravljica o luni in ciganki pravi,
ženska je prosila polno mesečino,
najde naj ji fanta, ki ji mož bo pravi,
in skrbel bo zanjo, ljubil bolj kot vino.

Luna, gor na nebu, se prešerno smeje:
"Malo takšnih je, ki nimajo te žeje.
Željo ti izpolnim, če dobim v zameno,
daj mi ga, ki dete bo prvorojeno ! "

Luna, Luna, ti želiš si biti mati.
Kaj nihče ne more ti ljubezen dati,
takšno milost, da bi ti rodila sina?
Sina, ki ga bo dojila mesečina.

Glejte, trinajsta je luna že minila,
je ciganka dete zadnjič podojila.
Joj, nesrečna mama se že v kotu joče,
sin Albino, oče ga objeti noče.

" Varala si me ! ", na njo zavpije, jezno,
" Luna me začarala je, rečem trezno."
"Belo kožo ima, ta sin krvi ni moje!
Čakaj, čakaj, kaj bo, ko moj nož zapoje!"

V mlaki je krvavi, mati obležala,
v noči, ko že polna luna je sijala,
oče trdosrčni nesel je na hribe,
dete svoje, zaslepljen od sina hibe.

Luna, Luna, ti želiš si biti mati.
Kaj nihče ne more ti ljubezen dati,
takšno milost, da bi ti rodila sina?
Sina, ki ga bo dojila mesečina.

O, lunin sin, lunino dete !

2. Lunin sin ( v pesnitvi LUNIN SIN )

(avtorja: Dušan Enova in Dominika Portić )

Zapuščeno dete spalo je na gori,
veter ga pokril je z listnato odejo.
Luna ga ovila je v srebrno prejo,
od ljubezni je žarela še ob zori.

Kri mu v svetlo snov iz sna je spremenila,
s tem nesmrtnost božjo v njem je prebudila.
V mirnem spanju raslo je telo negibno,
mleko Lune ga hranilo je, svetlobno.

Mladec, v temni noči, je oči odpiral,
on je vstajal, padal, si moči je zbiral.
V prsih, srcu, čutil je Belin praznino,
s krikom, kakor zver, se je pognal v divjino.

Zmeda mu telo je tisto noč prežela,
zora mu podobo bo človeško vzela.
Dolgi so zverine te čekani beli,
sladko kri so srne med čeljusti ujeli.

Dan počasi, res počasi je mineval,
rdeče so oči bile močno, zverine.
Čaka zdaj, da sonce za obzorje zgine,
v gozdni temi volk nič več ne bo sameval.

Noč pa pade spet na noro zver temačno,
človek zopet je obličje temno, mračno.
Žejen spet krvi pogled usmeri v mesto,
včeraj volk, danes vampir stopi na cesto.

Svojim žrtvam je sesal spomine v krvi,
skrival se je v krstah, kjer so lezli črvi,
znanje iskal je, ki bi mu pojasnilo,
kaj bi v srcu vso praznoto zapolnilo.

Mesečino čutil je kot bolečino,
lunina telesca v njem so hitro rastla,
shiran, koža je izgubljala rdečino,
res, puhtelo je iz njega kot iz kotla.

Leto se obrne, vse je brez uspeha,
vedno sam, vampir, potika se okoli,
sili ga neznan urok, se ne upeha,
govor v njem prijatelj je, uteha v boli :

3. Vampir sreča cigansko deklico ( v pesnitvi LUNIN SIN )

(avtor: Dušan Enova)

Božični večer je, želim si sneženja.
Se riše zavesti obris in slutenja.
Prestrašene ptice , mi misli sledijo,
neznani usodi naproti letijo.

Umira mi upanje res na obroke ?
Korakov odmevi mi odgovorijo,
ko si med zidovi zaploskajo roke
in vsi potolaženi zopet hitijo.

V temini pred mano se nekaj premakne.
Odsevi plamena, roj senc se predrami.
Podoba trepeče, za hip sij usahne,
dekleta obraz , ki počiva na rami.

Pogled njen otožen mi dihanje vzame,
spomin mi pa v duši spet ogenj zaneti.
Glasu valovanje me reši omame :
»Kupite vžigalice, luč naj vam sveti«.

Zazrem se v njen lik, ki izraža milino,
lepoto ciganke, očesa modrino.
Je luna užaljena skrila svetlino,
toplo sem začutil dekleta bližino.

V gostilno, v bližini, na čaj jo povabim.
Na licih rdečina, mi ona odkima.
Ko grem, se obrnem, da je ne pozabim.
Odtavam tja v kino, ki me ne zanima.

Topliti želim si te prste premrle,
ko čakam, da duri se bodo odprle.
Prižigam vžigalice, mine črnina,
prikaže se Vila iz akvamarina.

Obraz njen je zame usodno privlačen,
spomin na dekle je v mislih označen.
Ko plamen vžigalice hitro zgoreva,
stemni se, a upanje spet prekipeva.

Kako si želim jo resnično spoznati !
Nazaj se v dir kakor veter poženem.
Kjer stala je Ona, je zdaj vonj zaznati,
spominja na Iris in Mirto obenem.

Doživljam to igro kot v sanjah, odsotno.
Igralkin obraz zdi se Njena podoba,
ki se me s pogledom dotika slabotno.
In solza spolzi mi do ustnice roba…

… Odidem ven. Nežno snežiti začenja,
prav vse bo prekrila skrivnostna odeja.
Tam gori na oknu cvetoča kakteja,
zaslišim akord: Sumiregusa - Enya…

4. Amarant ( v pesnitvi LUNIN SIN )

( avtorja: Dušan Enova in Dominika Portić )

» Kje je le ostala Vila moja zala?
Kam je zdaj odšla le, bi se mi predala?«
Taka so vprašanja, tavajo brez cilja,
da jo našel spet bi, ni predolga milja.

Pot pod noge vzame tujec Bledolični,
že je dan, približa se utrdbi mični.
Skrit v grmovju, da bo padla tema čaka,
deček majhen pa po potki prikoraka.

Detece cigansko se je izgubilo,
volčje ga oko je v grdo past zvabilo.
Lune sin pa vidi hudo to sramoto,
zob njegov raztrga volka v grdo gmoto.

Lunin sin glasno zatuli, zmagoslavno,
a v drobovju že začuti močno bolečino,
zvok pištole, iz dneva, pahne ga v temino,
dvigne se kot človek, zgleda nadnaravno.

Teče v žilah Amarant, kot kri, barvilo,
ki nesmrtno, rajsko rožo bo gojilo,
čutimo jo kot vrlino, zadnje vino,
Sveti gral, ki je spremenil zgodovino.

Ob kurišču slavje so cigani imeli,
za rešitev fantka, družno so zapeli,
tja v daljavo čula se je pesem srčna,
oda Njej, ki v duši raste, želja močna:

5. Vrnitev Ciganske princeske ( v pesnitvi LUNIN SIN )

(avtor: Dušan Enova )

dan ni želel še umreti
preden je ne vidi
kako se zlate niti
sukajo okoli njene večne biti

prozorno sonce je srce ostalo
presunljivi kriki stare breze
prav krcljavo trhli štori
so svetlobo spili žejni gnomi

runska luna je razlila rajske note
ona je razpletla svoje rjave kite
so jokale misli v brajdah vseh vetrov
ko ona je odhajala domov

6. Kje domuje Ciganska princeska? ( v pesnitvi LUNIN SIN )

(avtor: Dušan Enova )

Lune sin, Belinus, tiho jih povpraša:
» Kje njen dom je, kam je šla Princeska vaša? » -
» Andaluzija je domovanje naše,
v njeno čast povzdignimo visoko čaše.

Prej še negovala bo v kraljevem mestu,
bolno teto, v hiši revnih. Na podestu,
tam čakala bo nekoga, ki jo išče,
z njim bo nesla zlata prstana v svetišče. »

Šel na pot Belenos je tja v daljne kraje:

7. Srce bo našlo pot ( v pesnitvi LUNIN SIN )

(avtor: Dušan Enova )

Kako, da prej že nisem zbral poguma?
Sem res verjel, da si me pozabila
in je medlila tvoja slika mila
v tej žalosti, bolj kisli od agruma?

A strlo bo srce prisego uma
in poiskalo dom, kjer bivaš, Vila!
Ti si mi dar ljubezni poklonila
in me peljala tja iznad razuma.

Te zdaj le um od mene oddaljuje
in pravi mi, da nisem vreden tebe.
Ob tem pa tvoja duša objokuje

vse dneve, ko izgublja delčke sebe,
ki v zvezdice srcé jih moje kuje,
da jih pozaba v zemljo ne zagrebe.

8. Na poti ( v pesnitvi LUNIN SIN )

(avtor: Dušan Enova )

Sredi vseh prehojenih poti
in mimo cest, ki jih več ni,
sem ustavil se ves zbegan
in rekel : Vate verjamem !

Pogledi moji zrli so zamaknjeni,
bisernih kapljic osamljeni poljubi,
na vročih licih čutil vetrič nežen
in rekel : Vate verjamem !

Končno so moja svetla sonca plašnih rok
v srčiki bližine majskih travnatih preprog
začutila Tvojih cvetnih bokov ples omamen,
tedaj sem rekel : Vate verjamem !

Ne, nikoli sam ne bom odšel,
se vsakič v Tvojo ljubko Pesem bom odel,
pobožal Tvojih rjavih las spominov pramen
in rekel : Vate verjamem

9. Kraljica noči Lilith ( v pesnitvi LUNIN SIN )

(avtor: Dušan Enova)

Lunin sin potuje k svoji dragi, mili,
veter žene ga na vrancu, črna griva,
piš noči, oblak je, ki ga nese k Vili,
v soj luči, kjer misli, čustva so igriva.

Glej tkanino sanj, to krhko pajčevino,
jo iz čustev zvezd je spredel svod nebesni.
Z njo ogrnil bo dekle Akvamarino,
v mislih viden bo postal njen lik prelestni.

Polno luno, Lilith, zemlja je zakrila,
čuti gnjev njen, iz oči ji švigne strela,
čista mesečina v mrku je zgorela,
črn oblak, obliko takšno je dobila.

Glas gromovniški se je odbil od gore,
z dvakratno močjo je jezno treščil vanje,
mati Luna je izgubila svoje sanje,
sinu svojem prerokuje težke more :

» Vedi, uročila sem ti tvojo drago,
tvoja ljuba se bo spremenila v skalo,
vse za njo naredil boš, a bo premalo,
sile ni, moči, ki vzela bi mi zmago !»

10. Uročena ( v pesnitvi LUNIN SIN )

(avtorja: Dušan Enova
in Dominika Portić)

V očeh se zdaj njenih še iskra razširi,
svetloba me njena zdaj čisto pomiri.
Oči si pomanem in že sem v dvorani,
z bogastvom ozaljšani španski sobani.

Pogledi usmerjeni vsi so zdaj vame,
ko stopam po poti, le ona bo zame.
Jo primem za dlan snežno belo ob spevu,
želim si, ta ples naj konča se ob dnevu.

»Moj dragi« mi nežno takrat zašepečeš.
»Minila bo noč, ko v svetlobo se mečeš.
Stran stečem še preden bo polnoč odbila,
ne čakaj me, v revnih se hišah bom skrila!«

»Ne hodi še proč ti ljubezen mi mila!
Ti duša zvestobo je že obljubila!«
Ljubezen je tákrat oba zapeljala,
a ura za naju ni v času obstala.

Konča se plesánje ob zvoku z zvonika,
Je ura dvanajsta, hitiš prek hodnika.
te groza v očeh je iz dvorane spodila,
še čevelj si tam na stopnišču pustila.

So noge kar same za tabo me nesle,
življenje ti sile so skoraj odnesle.
Pepel te srebrni počasi prekrival,
na klopci boš kip se s solzami umival.

»Čarobna kočija je mimo speljala,
zdaj mnoga življenja jaz te bom čakala.
V nikogar se nikdar ne bom zaljubila,
le tebe ob snidenju spet bom vzljubila.«

»So čevlji edina mi strast še v življenju,
vse zanje dajala bom v tem hrepenenju.
Le tebe pa večno si bom jaz želela,
za dan ko me najdeš spet, bom še živela.

Na smrt sem sam žalosten sredi dvorane,
na čeveljce misel, odprejo se rane.
Pogledi zvedavi spet uprejo se vame,
jaz padem, a nihče ne zmeni se zame...