Pravljica narobe svet

Najraje bi oči zaprla,
ne, ne, ne za vedno,
tam nekje za dvesto,tristo let
in potem bi se zbudila
v neki čisto novi svet.

V svet brez vode in brez hrane,
brez žarkov,soja zvezd,
v svet, kjer človek ne pozna človeka
kjer čustva ostajo stopnji pračloveka,
brez sle in želje biti zvest,
kjer splet postanei zgodovina
in stik roke z roko brez pomena.. ?

Ah ne, raje zdaj se spet zbudim,
da vsaj čutim te ob sebi,
vsak s svojim svetom ,miško v roki,
vsaj pogled še greje me ob tebi.
Nekaj besed, na hitro objeta telesa,
še nekaj malo čustev in pozdrav
v času hitrega slovesa.

Najraje bi zapra oči,
ne, ne za vedno,
tam nekje za dvesto, tristo let
in se zbudila v čas pretekli.

Sedela bi nekje v travi,
srkala vonje cvetja,trav,
užila sonca,slo tišine
igre senc v soju zvezd.
Čakala nate bi z metulji v sebi,
poslušala krike ptic bežečih
pred topotanjem konjevih kopit..

Potem bi pravljica povsem drugače se začela.
Nekoč srečna je živela...