Kaj je narobe z ljudmi

Kaj je narobe z ljudmi



Kaj je narobe z ljudmi,
vsak v brezbrižnosti hiti,
brez čustev vsi obrazi,
njihov govor nem za vse ljudi.
Ni več važno,
kdo je z njimi, kdo ob njih,
hite mimo brez topline v očeh.
Srca so zaklenjena,
sedem krat sedem ključev
kamnitih jih zapira,
nihče ključa za kamniti vhod
v skalnato srce nima.
Glavno je vse,
kar za njih važno je,
njihov Ego je edini,
s katerim govore,
vse ostalo nič je…
Mene to boli,
odhajam tja,
kjer srce in duša govori,
kjer so še nežni sni,
kjer te vsakdo pozna,
vsakdo roko da,
s pravim čustvom v očeh,
vsak je stisk roke krepak,
nič ni medlega v njih,
ni brezčutnosti, hitenja,
ni ne ključev trdih,
nič več v praznih govorih,
je le nežen dih
in v očeh topel pridih
vsi prijatelji v njih…


Lučka