PISMO VERONIKI DESENIŠKI

PISMO VERONIKI DESENIŠKI

Draga Veronika,

pišem ti z mesta, kjer je kraj in konec človeškega trohnenja.
Mesto zadušenih krikov blodnih duš.
Duš, ki ne bodo nikdar dosegle zvezd.
Pišem ti v upanju, da te pismo doseže in najde varno pot
preko razburkanega morja človeške oholosti.

Sprašujem se po tvoji duši, ali je krepostna, čvrsta in močna
v stolpu polžjih stopnic, ki vodijo v pogubo,
okrutno, počasi a zanesljivo.

Pomladni dan najine sreče je prehitro minil,
ko sva na Elizejskih poljanah srebala nektar cvetja najine ljubezni
in se krepčala z mano potešenega hrepenenja.

Mar je bilo vredno, se sprašujem,
za tistih nekaj kratkih dni sreče zaiti v blodnjak prikazni in čakati Minotavra?
Naredi, kar ti velijo, a bodi močna. To je zdaj edina moja želja,
da te doseže Božji blagoslov. Zbogom, moja mila, draga, do nebes,
kjer se v Bogu znova snideva.

Tvoj Friderik

» pismo vesni s.
» Pismo s temne strani neba