Pismo s temne strani neba

Pišem ti pismo s temne strani neba;

zmeden, spet tako sam, obupan in izgubljen;
bila sva skupaj skoraj povsod;
prepotovala sva v mislih, besedah in sanjah vso najino deželo,
pila vodo iz bistrih izvirov, čistih rek in mnogoterih potokov;
jedla sva dišeč topel kruh oblit z vetrom žitnih polj;
vdihovala sva z valujočimi travami obarvan zrak ;

in ves ta čas sta sijali dve sonci na nebu ...

pa si želela še tja,
v kraje, ki jih zapuščam,
kjer ni več čistega neba,
kjer je ena sama tema;

sva preko meje stopila
in se nesrečno izgubila ...

sedaj je že noč
in te obupano iščem;
kri kaplja z meseca;
kri kaplja iz moje temne strani  ...
nisem bil lačen, a sem vseeno jedel;
in včeraj sva drug drugemu pojedla velik kos srca...

zbujen ležim po spanju brez sanj;
prišlo bo jutro, ki mu ne bo sledil dan
vidim temne ptice in na temnem nebu blodita dve luni,
rdeči, prašni, umazani in krvavi ...

sedaj se bojim, da ptiči ne bodo več hoteli oditi,
pa čeprav jih podim, a sam se nimam kam skriti ...
boli me ko živim, boli me ko spim;
želim si te spet najti in te občutiti...