Nadela sem si sijočo, smejočo masko moči, ki je prikrila trpkost bolečega razočaranja. Oblekla sem neprebojen korzet in zategnila vezalke, da se mi je zarezal v medreberje in zadušil dihe. Čakala sem te z razprtimi rokami, upajoča, da prinašaš na lice solze sreče. Toda...
Vzemi nazaj natipkane radosti, ki so minevale, ko sem bledela na ekranu tvoje potrebnosti. Zate... majhnost visokih pet in v objem dlani zajete pokrčene noge, prelite z nedorečenimi solzami. Sedim pod hladnim nebom zadnje marčevske noči, zvezd ni. V rokah imam XXI, izgubila sem trulo. Ne zmorem biti zadnja, če nisem v vladavini prvega in edinega mesta Ljubezni Kraljestva.
En dan, ena ura, ena stotinka sekunde, en trenutek, en samcat trenutek v senci tvoje glorije bi me nahranil za nadaljnjih tisoč let. Živela bi srečno do konca svojih dni.
Gobavost se je prikradla vame, ko sem ti nastavila past, za katero sem vedela, da uničuje. Zdrsnilo mi je. Zatreslo moje skrito domovanje. Izgubljam z dobrodošlico razpadlosti "Ne, hvala".
S samostoječimi nogavicami in črno obleko odhajam s tega roba ostrega sveta, legla bom pod težo sivega marmorja. V svoji bedi nisem zmožna niti hrepeneti. Umirajo pod lepo masko moči moji drobceni nežni upi, ki so se pod krili strahu upognili in izdihljaje odnašajo čas, ki se za naju nikoli ni razprl.
Maska, nogavice in obleka ostajajo pred durmi prav tebe, moški, ki si pobegnil iz telefonske centrale vlažnih misli.
Kazalo 
Latest images 
Registriraj se 
Založba Literarni val 
