Snemi masko,
utrujeni vojščak
v bleščečem oklepu viteza.
Odvrzi jo -
že davno sem skoznjo ugledala tvoj obraz.
Prepreden z lažmi samemu sebi
iz varne razdalje
hraniš svoje hrepenenje
z ukradenimi trenutki namišljene sreče.
Stojiš na skalnem previsu,
vrteč okoli osi lastnega strahu,
previdno odmerjaš drobtinice nežnosti
s trhle mize osamljenega srca
in se opijaš s sokom prepovedanega sadja.
Odvrzi masko.
Meni ne moreš lagati.
Vztrajanje v praznini životarjenja
te odeva v zlagano varnost znanega...
Skok s previsa
bi pomenil prosti pad v neznano;
tveganje, da se padalo morda ne bo odprlo,
brez garancije za varen pristanek.
Z rokami globoko v žepu
vdihavaš opojni vonj sadeža,
ki bi utegnil nasititi tvojo sestradano dušo,
a ga ne upaš utrgati -
med gostim vejevjem
se lahko skriva strupena kača s smrtonosnim ugrizom.
Zato raje živiš
v fatamorgani obljubljene dežele;
v prihodnosti,
ki ostaja nedosegljiva
kakor princeska,
zaklenjena v gradu z neprehodnim obzidjem -
ne vedoč,
da na koncu ostaneš sam,
z grenkim okusom neizpite sreče
na otrplih ustnicah...
Kazalo 
Latest images 
Registriraj se 
Založba Literarni val 
