Pomlad, pomlad se je pripeljala! Pomlad! S cvetjem za osmega marca! A kaj bi to. Oh, kakšna nepopisna sreča. In pripeljala se je na dveh kolesih, z box mašino 1200 kubikov, z njenim dodelanim zvokom, ki se je prelil čezme, skozme, vame. Naježena koža je komaj vzdržala. Nasmeh se mi je naselil v nežno razširjene zenice. Nikoli nisem gledala za takšnimi, nikoli si nisem zares želela ritati na prečnem poplesavanju batov, toda danes… danes je postalo vse drugače.
Ustavil se je… Pred mojim ravnim korakom. Ustavil se je čudež … Kot se spodobi – moder in bel, s srebrnimi oblinami. Odločen, športno eleganten, ne ravno lep, brez napak, varen, odziven, vpadljiv, močan, pripravljen za avanturo, lahko vodljiv, s spodobno opremo in seveda nedostopen, ne no, pa saj to ne more biti res – prav takšen kot moj popoln moški. Le da je še neprimerljivo boljši. Z notranjimi deli stegen sem se nevede podrgnila in vzravnala od trtice do glave vijačnico kundalini kače. Usekalo je. Skozi kronsko čakro! »Fak! Ta božanska obsedenost! Pusti mi dihati!«, sem kričala v odmevih izginjajoče zdrave pameti. Stegnila sem dlan na rogovje… V plamenih predigre sem si dopovedovala, da ne…, a morala sem začutiti kako ga je priviti, kako tople so še njegove ročke, kako daleč ima napeto prvo zavoro…
»Proszę Pani motocykl lub jazdy?« Padlo je name. Vsaj tono drobnih ledenih zveri, ki so spreletele podkožje in vsaj toliko ognjenih krakov strasti… Oh, ko bi vedel, da mi prihaja, ko zajezdim te razbesnele konje. Obstajala sva le midva. On izzivalno parkiran in jaz zamaknjena v najino fantazijo.
Od nekje so s svetlobno hitrostjo pridrveli spomini, kako sem se z njemu enakim potepala nekje pri Cerknici. Kako z lahkoto je varati in izdati vajeti in predanost japonskih nozdrvi. Kako lepa je pomlad, ki se pripelje, ustavi in me povabi. Samo enkrat pride pomlad. Samo enkrat navda z upanjem. Samo enkrat, na osmega marca, z imenom Bayerische Motoren Werke.