Slepe stene - Preobrazba (3)

Jata jastrebov je zaobjela svoj let in poletela proti samostanu, ki je visel nad praznino v steni.

Priplazil sem se skozi vrata njune koče, vas je bila prazna. Podrte koče, zgodba, ki je minila; ostala sta, ko so vsi odšli. Božale so me njene oči; presahle ustnice mi je vlažila s krpo. Njeni tanki, drobni prsti, so v moja usta polagali kepice riža; pela mi je, dokler nisem začel jesti sam.

Spomnim se dneva, ko je v mraku zgodnjega večera vstopil v kočo, sklenil roki pred seboj. Zamrmral in se priklonil starcu, bela zver na gori mu je izpraskala oči. Še vedno ne vem, ali je bil resničen ali pa se mi je v tistih dolgih tednih blodenj le sanjalo o njem? Stvari so, ki jih človek ne razume. In stvari, ki jih ni treba razumet.

V votlini nad samostanom je živel. Odkar je umrl zadnji menih, je rekla Ašal. Včasih, ob zori, sem ga videl, negiben je sedel na veliki skali nad sotesko. Drugič sem slutil le tišino, ki ga je obdajala. Vedel, da je tam nekje.

Ko pridemo na svet, je rekel, ko sem ga vprašal po imenu, nam podelijo ime. A le tistega, kar nima imena, ni mogoče ločiti od sveta.

Namenil se je oditi, a se je ustavil. Kaj si našel na gori? se je obrnil. Kaj si iskal tam?

Vse življenje bi hodil, sem rekel, čutil zemljo pod nogami, hodil le naprej. Dokler bi me svet slišal, dokler bi ga videl in dokler ne bi zmanjkalo sveta.

Prikimal je.

Tudi jaz sem bil mlad.

Zdelo se je, da ima odgovore na vprašanja, ki sem jih prek roba blaznosti prinesel z gore zanj.

Si v srce viharja ne želimo zato, da bi tam našli mir? je rekel nekega večera. Vse, kar te obdaja, je v tebi že od nekdaj: odsev gorskega jezera; list, ki zatrepeta v vetru; rečni kamen; sonce; mir. Prijateljstvo, ljubezen, poželenje, bitka, smrt.

Bilo je, kot bi vse poti vodile sem: do neke koče ob vznožju gore, slepega starca in njegove hčere, do mene samega, ki sem na gori ugledal smrt.


****

Več mesecev sva zrla v sonce, vsako jutro, vsak večer. Vsakih nekaj dni izrekla nekaj besed, potem spet dolgo nič.

Po kamenju, potresenem po poti, vklesani v skalovje, je tistega jutra hodil bos in jaz za njim. Na mestu, kjer se je pot izvila iz soteske, je stalo drevo. Sedla sva v njegovo senco, zaprla oči. Potoval sem po svetovih niča in se prebujal iz njih.  

Čutim, da imaš vprašanja zame, je rekel.

Več miru je v meni, sem odgovoril, kot ga je bilo. A še vedno me preganjajo spomini na življenje prej.

Ne morem ti povedati, kaj vidiš, lahko ti pokažem le, kam glej.

Kaj je smrt?

Smrti ni. Le tisto, kar ni življenje.

Vse je privid?

Praznina. Misel, ki ji daje zven.

Kdo smo?

Prepusti se toku.  Besede prikrijejo več kot povedo.  


Presedel sem se.


Vse je naključje?

Vsak trenutek je resničnejši, kot je bil tisti pred njim.

Kdo si?

Nekega večera sem se pogledal v ogledalo in tisto, kar sem videl v njem, nisem bil več jaz. Vse življenje je kot ena sama slika vstalo pred menoj… dolg, ponavljajoč se, brezbarven privid.

Nekaj trenutkov sva drug drugemu zrla  naravnost v oči.

Tako sem prišel sem.    

Si nikdar nisi želel nazaj?sem vprašal.


Vstal je, se priklonil in šel. Za več tednov je izginil, zgolj ugibal sem, zakaj. Čudna naključja usmerjajo naša življenja in zgodijo se, ko nanje ne mislimo.


Ko sva se spet srečala, je pripovedovati začel sam:

Ko sem bil otrok, sem se ponoči v strahu zbujal ob podobah, ki so prihajale z onega sveta. Sredi noči sem v temi vstajal in ko sem na oni strani hodnika otipal kljuko njunih vrat, sem začutil olajšanje. Legel sem mednju; mama me je znala pomiriti in oče, moj dragi oče je imel odgovor na vse. Toplota njune postelje me je zazibala nazaj v življenje, ki sem ga poznal. A ostalo je spoznanje, da obstaja nekaj temnega. Nekaj, kar ne spada v njun varni, svetli svet.    
Spraševati sem se začel: kaj je smisel, če je na koncu smrt? Ko bom odrasel, sem si obljubil, bom našel kraj, ki bo imel odgovore.  

Vsi živimo iste zgodbe, sem rekel.

Ko sem nekega dne prišel domov, sem na mizi zagledal knjigo. Vzel sem jo, odprl in bral:

Ime, ki je izrečeno,
ni večno ime.

Utihnil je.


Našel si svojo pot, sem rekel. Kje naj svojo iščem jaz?

Eno leto je kot drugo, a na koncu se zgodi vse.  

Obstaja usoda?

Naša predstava je, da v neredu vlada red.  

Nihče …

Vse mineva.
Kar je … je tu.

Moje misli so nemirne, brez smeri tavajo …  

Ne pričakuj. Uzri, kar je.

Molčal sem.

Edina negibna stvar v gibanju je naša lastna bit, je nadaljeval čez čas.

Svet opazovati, kot me ne bi bilo v njem?

Zlo se množi, ker posegamo vanj.

Kako naj pozabim Petra, kot brat mi je bil. Ubil sem ga, prerezal tisto vrv …

Spomin ti ne da spati, ne vrv.  

Nekdo umre …

A še naprej si tu.  

Pa vendar …

Niso stvari čudovite kot so?

Bolečina ostaja.

Ostaja, da bi ji prisluhnil. Otrok v tebi kliče, opominja, da je še vedno tu.

Nismo sami.

Otrok je vedno v nas.

A zakaj trpi?

Ali ne trpimo zato, ker si želimo, da bi našo praznino zapolnil nekdo drug?

Ne želeti si je dolga pot.

Rekel ni nič.

Želja …  zakaj beži?  

Ker tečemo za njo.  

Pa knjiga? sem rekel.


Nasmehnil se je.


Pozabil sem nanjo. Gledal sem prijatelje: bo uspelo njim? Nemir v meni je naraščal, nekaj let sem taval, a nikjer našel, nikjer. Drugačen sem, sem si govoril, ne spadam na ta svet.  

Utihnil je in čez čas nadaljeval:

Nekega večera, pozno jeseni je bilo. Prišel sem domov, si v kopalnici natočil vodo, se potopil vanjo in vzel stekleničko uspaval.

V rečni pesek, na katerem sva sedela, je zarisoval kroge.
Več let sem potoval brez cilja. Nekega jutra sem se prebudil tu.

****
Ljubezen, sem začel nekaj dni kasneje.
Le resničen lahko obstajaš v njej.

Sklonil sem glavo.


Ne sklanjaj glave, je rekel.

Ko bo vse povedano, sem zamrmral.

Dolgo si bil prepričan, da te svet ne sliši. Da ne dosežeš sveta.  

Prikimal sem.  


Sina imam.

Niti on te ne podaljša v čas, ko te ne bo.

Kaj prihaja k meni v sanjah?

Vidijo, česar ne vidiš. Vedo, česar ne veš.

Kaj hoče življenje?

Nobenega načrta ni.

Je nevednost blagoslov?

Nevedni si želi vedeti.  


Po tem pogovoru ga nisem videl več mesecev. Le ob večerih, ko je na dolino legal mrak, sem obris njegove silhuete videl na skali zgoraj, na kateri je sedel.


Odhajam, je rekel, ko je zadnjič prišel v vas. Sedel na tla poleg mene, prekrižal nogi, gledala sva v isto smer.

Videl sem toliko znamenj, sem rekel.  

Znamenj, ki si jih hotel videti.

Se boril iz maščevanja. Bil, kar sem verjel, da sem.

Bil si, kar si moral biti  … Si pripravljen?

Pripravljen sem.


Vstal je, stopil do starca, pokleknil pred njim. Potem se je počasi dvignil, sklenil roke in se priklonil Ašal.


****

Na kamniti oltar na vrhu hriba sva polagala ploščate kamne. Dvignila starčevo truplo in ga položila nanj.

Jastrebi, je rekla in pokazala v nebo. Z njimi bo odšel.

Velike ptice so krožile nad nama; spustile so se na njegove prsi in začele kljuvati meso.

(KONEC)