Slepe stene (2)

Kaj naj bi rekel?
Nobenega smisla ni imelo. Ostal je tiho.

Razpravljali so, govorili. O njem, o Petru in odpravi, sploh o vsem, pa vendar o ničemer. Nič ni rekel, tiho je bil, ostal je tiho.

Boš kaj povedal? so ga vprašali.

Ne bi, hvala, je rekel. Nič, nič ne bi govoril. Veste, kaj se mi zdi? Premalo zraka je tu notri in stvari so, ki se jih ne da le razumet, preprosto doživet jih moraš. Sicer pa … ne, nič, nič ne bi govoril, res ste prijazni, dali ste mi besedo, povedati nimam pa nič. En tak nič sem sredi ničesar ali kako bi temu rekel. Ne vem, od kod sem se vzel, svojo zgodbo sem izgubil. Tudi kako se bo končala ne vem, pa bi kljub temu rad bil tam že, na koncu. Vse mogoče sem poskušal, da bi kaj prehitel, tam, na koncu, se mi zdi, bi lahko našel začetek …

Spogledali so se in zmajali z glavami.
Mi ne vemo, o čem ti govoriš, so rekli, bodi tiho in poslušaj. Lahko si tudi nič, lahko si tudi en tak nič sredi ničesar, tega niso rekli, a je vseeno slišal.  

Pravzaprav ni vedel, zakaj je sploh prišel sem, v to pisarno, v to sobo? Kaj je zdaj z vsem tem, s to rumenkasto svetlobo, ki utripa? Kaj je z njim in njimi, tudi tega ni razumel, pa so mu povedali najbrž. Le to je razumel, da spodaj, v dolini, vsak dan znova vstane in se dela, da živi. Diha, gleda in ljubi, verjame in posluša spake, ampak ne ve: zakaj?

Govorili so, ga nekaj spraševali, on ni znal povedati ničesar. Tako je bilo s temi njihovimi besedami in stavki, za katere nisi vedel, ali kaj pomenijo. Pa bi moral vedeti, že zaradi njih bi moral, če ne zaradi sebe. Že jutri ne bo nihče vedel nič o tem večeru, ki se je zgodil neko nedeljo. Vsi se sovražimo, je rekel in dodal, da bo tiho in poslušal. Nekaj časa vsaj še, potem pa mora iti, saj razumete, je rekel, otrok in žena čakata doma, pa promet bo spet na cesti. Konec praznikov je, nedelja, saj razumete, je rekel.

Sicer pa … tako ali tako ne ve, zakaj. Zakaj je tu, zakaj je prišel, je mogoče komu kaj dolžen? Nikomur noče biti nič dolžen in tudi noče, da bi bil kdo kaj dolžen njemu, to pa res ne. V tej deželi je slabo, je rekel, slabo je, če si komu kaj dolžen. Tudi če preveč poveš, ni dobro. V tej deželi se vedno vse tako čudno obrne.

Čudno obrne? so rekli.

Ja, je rekel. Vedno se tako obrne, da če poveš, si kmalu komu že kaj dolžen. In potem si tudi kriv že, vsaj malo. On noče biti nikomur nič dolžen, tudi kriv ne, on hoče samo po svoje. Otroka in ženo ima doma, pa promet bo spet na cesti. Odkar je Peter mrtev, vsi nekaj čakajo, vsaj zdi se.

Neko razlago so hoteli. Nekaj o tem, zakaj, kako je umrl Peter. V Himalajo sva šla, je rekel. Obrnil sem se in ga ni bilo več. Padel je, zdrsnil najbrž. V nekem vmesnem, odloženem času se je zgodilo, tik pod vrhom, tam na robu. Ja, so rekli, zakaj pa rinete v to Himalajo? Zakaj ne morete ostati doma nekje, v Alpah? Kaj pa je takega tam, v tisti Himalaji? Odkimal je in rekel, da ne ve, kaj je takega v tisti Himalaji; pa je vedel. Rekel je, da ne bo več govoril, da je povedano že vse. Da je tudi napisano že, v tistem poročilu je napisal, v Katmanduju. Sicer pa… Še vedno je največja sreča, ne roditi se, je rekel. Ker vedno prihajamo prepozno. Vedno prihajamo na svet, o katerem je bilo že vse povedano. Tudi odhajamo tako z njega. Vse je v tistem poročilu, je rekel, nič se ne da spremeniti, tam vse piše.

Tako, zanj je stvar končana. Nekdo je umrl, ljudje umrejo, ne? Zdaj je umrl Peter, kot brat mu je bil. In Valter, stric Valter mu je bil kot oče. Nekdo živi, nekdo umre, tako je to v življenju, v Himalaji še posebej. Drugače, nekaj je drugače tam,. Mogoče ljudje, vse tiste gore, led in sneg, mogoče bogovi. Nekaj je tako, kot je bilo, ko njega in njih še ni bilo na svetu in tako je, kot bo še vedno, ko njega in njih na svetu več ne bo. Razumete? Najbrž ne, je rekel, a saj ni važno, življenje je prekratko za mehke odločitve. Zdaj pa mora iti, čakajo ga, saj je povedal. Kar se Himalaje tiče, najbolje da greste sami tja, je rekel, pa boste videli, kaj je drugače.  

Sami naj gremo tja? Pa kaj ti misliš?

Nič ni vedel, nič ni mislil, samo iti je hotel. Nekam ven iz te sobe in te rumenkaste svetlobe, ki utripa. V resnici še dlje, nekam proč od vsega.

Ti kar delaj po svoje, so rekli, pa boš tudi ti prišel tja, kjer je zdaj Peter.  

Vem, je rekel. Vsi bomo.
Vsak ima svojo pot, ampak vsi bomo prišli.


****

Ognjeno črni lasje se ji padali čez hrbet. Ko se je sklonila, so zdrseli ob njenih bokih in se staknili tam, na oni strani.

Pred manj kot uro se je prerival skozi gruče temnih postav, mračne in majave katmandujske ulice so se sklanjale nadenj. Kot bi vmes minila stoletja, je zdaj na veliki, z mesečino obsijani postelji pod seboj čutil njeno telo. Vse dobro v njej bi objel in odtaval nekam. Njena roka ga poišče v temi, sled strasti in strast dotika. Njegove ustnice se sprehodijo po svileni koži mladega telesa, po vratu do priprtih vek. Dih njune vlažne sape se odplazi navzdol, zaokroži okoli jedrih prsi, zaziba se med ploskima trebuhoma in sam vase zavije v točki, kjer se stikata. Prepozno je, se spomni, kljub mehkobi zamolklega privida teme, iz katerega sem se izvil na svet. Žensko telo, srebrna, modrikasta svetloba ga prekriva, tiho zastoka, ko gre vanjo, telo se usloči, njena glava udarja ob zid. Tam na koncu potem je nekaj, tam na koncu, tam ni nič.  

Smrt in rojstvo, ko njuni potni telesi stresejo krči. Topla dlan se sprehodi prek njegovega obraza, konice njenih vlažnih prstov se dotaknejo njegovih vek. Dvigne jih, temne oči zagleda in v njih odmevu vse, kar je vodilo sem: do neke z mesečino obsijane sobe v tuji deželi, do neke postelje in dveh teles.

Prekleti, ljubi Katmandu.

Nekoč je bilo vse drugače, potem pa … vodeni, beli so postali ljudje.

Nje se spomni, Irene, tistega zadnjega večera pred slovesom. Nič ne razumem, reče, mi se vsi  sovražimo. Mi vsi smo slepe zveri. Nikdar nisem vedela, ali sem lahko srečna.  

Biti. Z zaprtimi očmi. Se dotakniti vršičkov mladih prsi. Če bi bil zver, bi se zagrizel v meso. Prek njenih pokrajin potuje, obrisi njene sloke hrbtenice se zvijajo v opoju sle. Preveč je izrečenega, pomisli, ko se črni lasje kot žarki temnega sonca zlijejo nanj – ga ni mehkoba njenih tako božala nekoč?

Zakričati. Nikoli več utihniti.
Nekdo mora biti kriv.    

Stresa ga za ramo, svetlo jutro je in hoče svoj denar. Stegne se, seže v hlačni žep in iz njega privleče zmečkane bankovce. Vzame jih in reče, da je njun čas minil. Da je delo, veliko dela in ljudi. Otroci, reče in se nasmehne, trije majhni, oče je star. Vstane in stopi za njo do vrat.

Vse premalo jih je, pomisli, teh nasmehov.
Pozabil sem.

Lesena škripajoča vrata se zapro za njo in tisti vmesni, odloženi čas se vrne. Do okna stopi in se zazre ven. Na dvorišču pred hišo kričijo otroci in brcajo žogo. Na tleh, čudovito mirna, sedita hipija.

Prekleti, ljubi Katmandu.

Vrže se na posteljo in se zagleda v strop. Roko stegne, obrne stikalo, pahljača nad njim se zavrti.

Toliko se je zgodilo v zadnjem letu. Najprej Irena in njuno zadnje jutro, potem še Peter in tista gora, na kateri je ostal. Približuješ se in oddaljuješ, zdi se ti, da si utrujen in da se čas nikamor ne vrti. Da vedno umre nekdo drug, ti pa kriv in strahopeten še naprej ostajaš živ. Samotnosti dvojine se bojiš, utrujenosti v njej. Eksplozije spomina. V množino bežiš, vedno znova pa končaš v ednini, začuden sam nad sabo in nad svetom, ponavljanjem divjanja skozi en in isti čas.


Njena koža je bila tiste noči bela.
Treba bi se bilo roditi spet.


****

Kot bi prosila za jutrišnji smeh, je njena bližina lovila njegov pogled; prišel je, kot da se vrača. A tam nekje, sredi morja spomina, je bil še tisti otok, tiha otožnost in zvezde nad njo.

Nobenih besed.
Nobenih vprašanj.
Ničesar o tem, kaj da ju čaka med zdaj in nekoč.


»Boš kavo?" ga je vprašala dvajset let potem.

Dolga leta se ne zgodi nič. Potem se nekega jutra zgodi vse.

»Oblečem se.«

Stopi k omari in pomisli, da ga je zdaj, tik pred odhodom, strah dni, ne noči.

»Misliš, da Peter ve? Kako si upaš z njim tja gor?»


Njena mlajša, črnolasa, črnooka sestra Ana. Najbolj si v meni, ko si globoko v sebi, mu šepeta, tvoja dolga kača leze vame, tvoj mokri jezik med mojima nogama me spravlja v norost. Golo opazuje v soju sveče, ko dolge sence njenih prstov božajo njegovo telo. Moral bi … Zver je v tebi, nič ne moreš proti njej. V njegovo sobo stopi, leže poleg njega, spuščajo se njene prsi, dvigajo, oba sem izgubila, reče, nikjer več me ni.

Stene so, ki vidijo in stene, ki so slepe.

Svoje dolge vitke noge ovija okoli njega, ljubita se, verjameta. Njuni telesi se potapljata v belo neskončnost, letita v nebo. Kot bi se ljubila z nečim tretjim … s tistim, česar ni? Nebo je včasih spodaj in ljubezen je privid in potem sta tu še dve samoti, ki nista dovolj za srečanje. Nikoli, nikoli ne vstopi zares vanjo, čeprav je ona ves čas v njem. Drug ob drugem obležita, nekoga vidi, ki neslišno vstane in izgine v noč. Vrni se, ga kliče, bogu v katedrali gre na smeh, njen obok se dviga proti nebu, zbuja ga sredi noči, Ana, hladno roko mu polaga na čelo. Gleda jo in čuti, kako se iz brezna plazi temna, sladka groza, ga vleče vase, pljuska vanj. Zapre oči in jo zagleda tam; v sanjah in resnici, povsod je njen nemir. Vse od tistega dne, ko gola vstopita v zatemnjeni prostor pare in mu jo potegnejo iz rok. Šepetajo ji, kako mlada je in lepa, njena glava počiva v naročju starke, ki jo boža po laseh. Zvije se in reče: Nisem vedela, da to obstaja, ampak zdaj vem.  

Od tistega dne iste sanje sanja vsako noč. Ogromen val, ki se prelomi nad goro in ga požre. Bežati morava, ji kriči iz vode, ona, Ana, pa se smeje in s prstom kaže nanj. Srečo imava, jo prepričuje, ko ga zbuja, ni še prišlo, nekega dne vse pride, ampak ni še tu, ne še …

»Sva si povedala vse?« ga vpraša Irena, njegova žena, tisto zadnje jutro. »Kljub temu greš?«

»Saj veš, da grem.«

»Vedno si odhajal.«

Ti pa ostajaš, ji hoče reči. Ostajaš, na nekaj čakaš. In vedno manj razumeš.

»Včasih ti je bilo všeč,« reče.

»Takrat je bilo drugače.»

»Takrat je bilo drugače,« ponovi za njo, stopi do okna in se zazre ven. Na parkirišču pred blokom se igrajo otroci, brcajo žogo. Na ograji pred garažo sedita hipija. »Dan se je naredil,« reče. Dolgo je čakal. Ta dan in to goro, na katero sta se odpravljala s Petrom. »Vedno sem mislil, da bomo živeli v prvem nadstropju,« reče.

In vedno si znal bivati v ednini, pomisli ona. Nekam drugačen glas imaš.  

»Ločila se bova,« reče. »Odločila sem se. Ko prideta nazaj.«
 
Sijajna predstava, pomisli.
Veličastna bolečina.
In nazaj morda ne prideva.


****

Najina moška, tvoj Peter in moj, od nekdaj sta bila taka, je Irena rekla Ani nekaj mesecev prej. Kako veš, da ne spita s tistimi črnolaskami tam v Katmanduju, kako veš? Na terasi, za nizko, iz šibja spleteno mizico sta sedeli in pili pomarančni sok. Ana, njena sestra, ki je v sanjah kazala s prstom nanj. In Irena, nekaj je vedela, a ni vedela, kaj ve.

Z Ano, nekaj tednov se že nista videla. Peter nekaj sluti, je rekla nazadnje, nekaj se mu zdi. Cele dneve preživi v stenah in se pripravlja na to vajino goro, vse to. Že vse življenje čakava nanjo, je rekel, šla bova, šla.

Tam, na koncu, tam na koncu jih vse štiri čaka nekaj, a zdaj drsijo, je razmišljal, padajo še ne. A tudi on, tako kot Ana, se ni mogel upret. Ta sladkobni gnus prevare. Vrtenje v krogu. Odhodi. Izginjanje v nič. In vračanja.

Irena, tudi ona je čakala. Ona čaka in jaz iščem, si je govoril, nihče pa ne ve. Me boš ujel, ko bova padala? je vprašala tisto prvo noč. Me boš popeljal na vrh sveta?

Izvedela je zanj in Ano, za njune mesece strasti. Le Peter, on nikdar ni izvedel nič. Treniram,  je govoril. Za goro,  steno, saj veš. Sicer pa … ne vem, Ana … zadnje čase  … a misliš, da ima koga? A si kaj slišal? A kaj veš?

Odkimaval je: Nič.

Mogoče kaj sluti, je rekla Ana, ampak ne ve.  
Nisi dolžen, ga je prepričevala, niti Petru, polagati računov. Če že, bi mu jih mogla jaz. Počakaj, da se vrneta iz Himalaje, koliko let se že pripravljata? Če poveš, mu boš ostal dolžen, je rekla, pa še meni boš.


****

Taval je, bolj mrtev kot živ, po treh dneh kalvarije na gori. Nekje v spodnjem delu je bilo, nad labirintom ledenika. Udrlo se mu je pod nogami, videl je, kako so se pogrezale v globino. Nenavadno dolgo je drsel, potem je nekaj časa padal. Čuden mir ga je obšel ob misli, da se nikdar več ne bo več ustavil.

Zamolklo je udarilo in se stemnilo.

Tiho. Tako tiho je bilo potem.

Precej časa je minilo, najbrž. Ko je sestopal po pobočju, je bilo sonce še na nebu. Zdaj je bila že tema, med vekami je videl rahlo migotanje zvezd. Skupaj sta jih opazovala, tiste prve noči na obali, ko so valovi zalivali njena stopala. Na tistem otoku je bilo, ki je še tak, kot so bili nekoč otoki. Zvezde nad njim še vedno utripajo.

Stene so, ki šepetajo in stene, ki so neme.

Odpre oči, skuša premakniti glavo. Od vratu po hrbtenici navzdol zareže kot britev ostra bolečina. Bolečina, pomisli, torej sem živ.

Prijetna, od nekod poznana mu tišina ga objame. To je tisto, pomisli, to je iskal, našel Valter, ta dotik praznine. Vidi ga, sklanja se nadenj…  ne upiraj se, ne bori, mu razbira besede z ustnic …
… še nekdo stoji za njim v tej beli svetlobi, ki utripa … kdo je to… ne vidi … zdaj vidi … Peter ...


****

Oči odpre, se dvigne na komolce in zdrsi proti breznu. Cepin otipa in se obrne, s telesom že prek roba, zapiči ga v led in se ustavi.
Noga, zlomljena je, pomisli, čudno vstran štrli.

Slap svetlobe pada skozi odprtino zgoraj in se odbija od ledenih sten. Razpršijo se, sončni žarki, drug drugega lovijo in se igrajo, zlomljena je noga, ampak … mogoče bi se tudi s tako lahko povzpel gor nekam, ven. Na svetlo, nazaj na začetek, le da nekaj ni več, kot je bilo. Vedno je bil prepričan, da se bo znal posloviti, ko bo prišel čas … zdaj pa … v tem ledenem breznu, v tej razpoki ledenika, podoba konca se mu tu izmika, ne predstavlja si več, kako je, ko te ni. Še globlje bi moral, ga prešine, do dna. Do samega drobovja te globine; če zdaj ne, kdaj?

Naveže se na vrv in se začne spuščati.

Temno je, svetloba z vsakim metrom izginja, bo vrv zdržala tokrat, bo zdržal klin? Ali pa boš, še preden se dotakneš dna, spet  obvisel v praznini? Vseeno, si reče, do konca grem.

Tla začuti pod seboj, na eno nogo stopi, poskuša na drugo, klecne, pade, svoj glas zasliši, ki pridušeno zakriči. Z roba zgoraj se zagleda, kako se, poražen že, nemočno plazi. Vleče se z rokama, nogi se kot dva kosa lesa vlečeta za njim. Tema postaja popolna, krog svetlobe zagleda v njej. Vedel sem, pomisli, tam na koncu … tam je nekaj, tam na koncu, tam ni nič. Mogoče pa ni grob tale ledena luknja, nekje vstopa ta svetloba, prihaja od nekod. Glavo dvigne in zagleda rov, gor se dviga, nekam gor nad njim in ven. Ne bi nekaj časa ostal tu?zasliši Petrov glas. Vidi ga, zgoraj, Valter je ob njem. Drug drugega trepljata po ramenih in se smejita, kričita, s prstom kažeta nanj. Tako je v tistih sanjah, čudno, nanj kazala Ana. Ti nisem rekel? zakliče Peter. Na koncu je vse tako, kot mora biti. Če ni, pomeni, da ni še konec. Kdo sedi poleg njiju tam na robu? Bela silhueta, mokra smrt?  

Ne zmeni se zanju, naj kričita, naj se smejita, tudi žugata lahko. Nobenemu glasu ne bo verjel več, niti beli smrti ne. Kje se je skrivala do zdaj, no, kje pa je bila? Čudno je vse to, si reče, ti glasovi, ta ponavljanja naključij, vse to.  

Stene so, ki slišijo in stene, ki so gluhe.

Premakne nogo, sunkoma jo potegne za seboj, bolečina ga preplavi, za nekaj hipov omedli. Skoraj večnost mine, preden se mu z rokama uspe povleči nekaj metrov više. Vsak gib lastnega telesa se mu zdi kot čudež, bolečina, živeti hoče, pomisli, sicer je ne bi bilo tu. Edina je, ki ve, ta sestra groze, vse večja in vse bliže. Večja in vse bliže, svetlejša, odprtina, proti njej se vleče, dolgo ne bo zdržal več. Preklete vojne in ljubezni, preklete vojne za ljubezen, nič ni vredno tega, prekleti, …

… ljubi Katmandu.

Tik pod vrhom, zunaj je. Fuege-a-duno. Zgrabi za rob in se potegne. V sneg se prevali, modra jasnina je nad njim, v modrino se potaplja, nekoč, si reče, bom zaspal v njej. Smešno, neumno je vse to, življenje. Zakaj se živega počutiš šele, ko se te dotakne smrt?

Smrti. Kdo jih šteje? In kdo je kriv?

Sangre- a- fuega. Duno- a- nuisi.  

Pogled, slaboten že, odtava v dolino: Ali ne ostane vedno vse tako kot je? Nazaj se nikamor ne pride, je govoril Valter. Prekleto, si reče, pa tako rad sem ga imel. Ampak nekaj v meni noče več nazaj, mogoče je imel Valter prav, mogoče se je tako težko vračati zato, ker si vedno znova kriv. Nihče ne reče nič, ampak … morda, morda, suno-a titu, je momljal Peter tam pod vrhom, pod tistim zadnjim skokom, pod tisto nemo, slepo steno, pod katero sta se navezala na  vrv … In morda … mogoče je vse laž.

Sledi zagleda v snegu, sledi nekoga, ki se je vzpenjal gor tu mimo, sledi nekoga, ki je bil pred nekaj dnevi on. Spodaj ... dolg, neskončen labirint, kilometri ledenika, izteka le nikjer. Ni konec, pomisli, začelo se je šele. Slepoto sem odkril, vse je tu nekje, vse.  

Ne bo ti uspelo, se oglasi v njem. Ta glas ni pravi, ta ni tisti z dna. Čakati. Slišati. Poti nazaj je vedno več. Vsaka je lahko tudi zadnja, ampak našel bo. Če bo slišal. Bil. Sončno jutro, sneg se bo začel topiti. Počakati. Neznosno, ampak bil je že … čeprav … Če se je splazil iz tiste luknje, se bo tudi sem dol. Skale ga skrbijo, tisti balvani, mimo katerih je šel gor. Mimo njih ne moreš, čez njih gre pa težko. Šlo bo, najprej do tjale, sto metrov je do tam. Tam se bom razgledal, si reče, tam bom videl, kako naprej.  

Prevali se na trebuh in se začne plaziti spet. Led popušča, sneg, dopoldansko sonce ju mehča, vsak premik je slab, počasen in boleč. Leva roka … omedlel bom, ne smem … desna roka … šlo bo, mora … om mani padame hum …pomaga si s telesom, če se zvije … sangre-a-uesu, ...  Sanja se mi, se prepričuje, saj vse to sploh ni res.

Stene so, ki čutijo in stene, ki so okamenele.

Zaponke na pasu zacingljajo, ko jih potegne za seboj. Obup ga zgrabi, telo plosko leže na tla. Obraz zakoplje v sneg in …diha, diha, hoče slediti mislim, vse bolj meglene so, te misli … Dolgi kilometri ledenika, svet je lep, še lepši dnevi in noči, pod ledenikom tiste velike skale, te niso lepe,  prisluhni bolečini, je govoril Valter, ona ve …

Tudi na to ne sme misliti, da v baznem taboru ni več nikogar, da je šerpa Jangbu odšel. Že pred dnevi je odšel najbrž, ko se je radijska postaja raztreščila v prepadu spodaj. Tako podoben je bil  prepad tistemu, v katerega je zdrsnil Peter, kilometer ali dva niže je končal, neskončno brezno, na skalah nekje. Padel, tako kot radijska, si je najbrž rekel Jangbu zdaj zanj, pospravil rdeči šotor, posodo, kuhalnik, tisto hrano, ki je ostala, vse skupaj naložil na jaka in šel. Mogoče je komu sporočil, mogoče celo v Katmandu. To mesto ima dušo, si reče, ampak to ne spremeni ničesar, na tej gori ne. Kakšno poročilo bodo napisali, kot ga je napisal sam. Takrat ga je napisal, ko je zdrsnil Peter. Peter, ki ni vedel zanj in Ano, pa je kljub temu šel z njim. Eno samo skopo poročilo je napisal o modri vreči v hladilnici, s črno zadrgo je bila zadrgnjena. In če Jangbuja pod ledenikom ni več: nihče ga ne bo prišel iskat, tudi pogrešal ga ne bo nihče. Domov je šel, Jangbu, prepričan, da je mrtev, kdo ve, saj mogoče je imel prav … theta-e sampre, sampre  a nuisu.

V tistih dneh, ki sta jih preživela skupaj, mu ni bilo, Jangbuju, da bi govoril. Ko je zjutraj zažgal zajtrk in je hrulil nanj, je gledal v tla, počepnil, brskal po smeteh. Kljub temu si ga, skoraj kot otroka, moral imeti rad. Kdo ve, kaj mu je šlo po glavi in kdo v resnici je. Ure dolgo se je smehljal v prazno in mrmral. Zapre oči in skuša priklicati njun rdeči šotor ob potoku.

Ne bi smel misliti na to, jih odpre spet, ne danes, si reče, danes ne. Om mani padame hum,  zasliši Valterja, danes, jutri, mogoče tudi pojutrišnjem boš tu, del tebe je vedno bil. Mogoče, če se ne boš dovolj hitro vlekel, vedno tudi bo. Zvij se,  …  boli, premikaš se … to pomeni, da si živ.

Sine a huegu.

Ampak vsa ta pot … zaman? Nič ni zaman, četudi v taboru  … kakšen kos hrane je ostal, vedno ostane. Pa potok teče zraven, ta nikamor ni šel. Mogoče je tudi Jangbu še tam, mogoče čepi, gleda v tla in si misli svoje, tako, kot zna le on. Tako podoben je bil njun rdeči šotor tistemu iz trojke, pred katerim sta sedela s Petrom tisto jutro. Tisto jutro, ko je ob svitu v temnem oblaku nad njima zagrmelo, ko sta vstala, zgrabila vsak svoj nahrbtnik in šla. Gor nekam sta šla, na vrh, mogoče se tam staknejo poti spet, ampak vrnil, vrnil se je sam. Nekam čuden je postajal, Peter, zadnje metre tam pod vrhom, tik pod vrhom, globok prepad je tam. Neke besede je mrmral, bledel in se majal, kot bi bil pijan. Ni vedel, ali kaj pomenijo tiste besede, še vedno ne ve. Ne moreš jih odgnati, si reče, razvozlati pa še manj. Duno sanisi. Ker mogoče, mogoče niso pomenile nič. Uenge-a-duno, je ponavljal, duno sanisi, tista gora je bila prekleta, tudi tale je, si reče, vse gore so preklete in na vrhu vsake sedi bog. Tista bela silhueta v črnem, iz viharja je stopila in me skozenj vodila dol. Prisegel sem, da se v skalo več ne vrnem, ampak zdaj … zdaj sem spet tu.

Koliko dni sem se vzpenjal gor prek tega ledenika? Ne vem, si reče; pozabil sem. Na hrbet bi se moral prevaliti, pozabiti vse skupaj, se zagledati v nebo.

Umrl bi?
Odločiti se boš moral, zasliši Valterja.

Mogoče pa se ni treba odločiti, mogoče je treba samo naprej. Om mani padame hum. Ker nazaj, nazaj se nikamor ne pride. Kaj pa ti bo tako življenje, tudi če ti uspe? Najbrž boš ostal brez noge, mu zašepeta glas, nič več plezanja in Himalaje, nič več smisla in svobode, škripanja z zobmi. Nič več poguma in strahu, zlivanja s skalo, nič iskanja, nič. Voziček ti bo ostal mogoče, z njim se boš poganjal naokrog. Po hiši gor in dol, do soseda v trgovino, ni pa nujno, ker mogoče bodo voziček morali potiskati drugi, tudi to je možno, možno je vse. Enkrat na leto te bodo peljali, če boš imel srečo, v tvoj …

… prekleti, ljubi Katmandu.

Ampak kdo bo poganjal? Kdo?

Nekaj se začne prebujati v njem. Nisva še končala, ni še čas. Kdo je to, ta glas? Razumem ga, poznam. Nuisi a muno.  Se zagledati v modrino, se zagledati v nebo.

Veke zapre, včasih … potegne se …je treba … fuege e sangru … samo naprej. Sam, tako prekleto sam sem, pomisli… ampak … premikam se.

Tiho. Tako tiho je.

Tako tiho, kot takrat, ko je odšel.



****

Na rokah visi in se oklepa roba. Telo zaniha sem ter tja.

Hip in se je zgodilo spet: zdrsnil je, še enkrat, v eno od razpok.
Najraje bi izpustil vse skupaj. Cepin, zapičen v led, spomine. Šepet zasliši iz teme spodaj: Izpusti. Njegov glas, pomisli, Peter, tukaj nekje je …

Izpusti, nima smisla, bolj bežiš, bliže sem. Ko si se brez mene vrnil z gore, si ji rekel, Ani, da nihče ne ve, kdaj in kje ga čaka. Da je vse v božjih rokah.

Nič ni bilo v božjih, vse je bilo v tvojih rokah.
Klin je popustil, odločiti si se moral: ali boš živel ali pa bova umrla oba. Nož si izvlekel in jo prerezal, vrv. Na njej sem visel pod teboj.

Tiho.
Se spomniš?
Tako tiho je bilo potem.

Od tistega dne nisi ločil več. Med tujimi glasovi in glasovi tistih, ki so bili v tebi pred teboj.  Zasliševali so te, sumili, govorili, da si kriv.  

Tista stena pa, na obronku gozda… res je mrmrala o nečem. O tebi je mrmrala, iz globin tvoje prihodnosti je prihajal njen šepet. Zadnja stvar, ki sem jo videl, ko sem padal v globino, je bil tvoj obraz.

Počilo je in se stemnilo.
Belo, utripajočo svetlobo sem zagledal.
Dolg predor do nje.  


Prekleto, in kaj naj bi naredil? Klin je popustil, obvisela sva. Če je ne bi prerezal, vrvi … Z roko seže prek roba, tipa, zgrabi in se potegne. Zamah s cepinom, še enkrat, zunaj je.
 
Vedno ta prekleta brezna, si reče, vlečejo me vase kot magnet. Ponavljajo se ta naključja, preveč podobna so si, da bi še lahko bila naključna. Naključja brezen, brezno naključij, vračanja, odhodi … vse te smrti … kdo je kriv? Tako dolge so noči tam zgoraj ..  Duno –a - nuisi.

Misliti s telesom.
Desna roka, zvij  se …  
Slišati. Biti. Vztra…

(SE NADALJUJE)