Neskončna zgodba

Torej... Vsak napiše stavek, odstavek, dva stavka, tri... in skupaj sestavljamo neskončno zgodbo...

Nekoč, nekje davno za gorami, v soju sončnega zatona, je živela deklica.

Nikakor ni zmogla videti sonca, ker ji ni uspelo pravi čas zlesti iz postelje.

Kljub zaspanosti jo je nekaj vodilo skozi labirinte medmrežja.

Mencam. Spančki v očkah ne vedo kje sem? Sem se mar spet izgubila in s hitrimi koraki stopicam na mestu?

Koga iščem, saj vendar vse imam?

Se naj zbudim v nič in pobiram smeh iz postelje? Ali sem ga samo sanjala?

Ne, to res nisem več jaz. Bom v zgodbi iskala sebe? Saj živim. Zares živim, če se zbodem, zaboli. Torej nisem umrla pred smrtjo.

In kliknem. Zdaj nisem več jaz. Zdaj sem ona in sem klepetulja. Nič več zaspanka.

Nasmeh, prosim.

In klik naprej ... že vem kaj iščem. Princa. Juhuu, polne mlake žabic ... Ob eni raste jablana. Ob njej umolknem.

Potem, pa nekaj zaškramlja in glasno poči. Velik POK odmeva po vsej zaspani dolini in za sedmimi vodami in čisto blizu mojega ušesa, se prikaže palček Lucifer.

Ta drži gorečo baklo v rokah, čakajoč kdo bo naslednji v njegovem domovanju, tam v podzemlju srha in groze.

V trepetajoči svetlobi bakle ugleda srhljiv obraz čarovnice z velikim nosom...

Noče je gledati!
Zapre oči, ušesa in se zgodi: raste navzgor kot bilka iz blatnega dna, opazuje okrog in se ji zdi da deklica več ni.
Je poganjek mlad pravkar iz dna blatnega pognal in suče se navzgor,prerašča vse okrog ki se počasni zdijo ji in kmalu zdrsne na površje jezera.
Sem cvet se vpraša in vse se lepše zdi ker sonce na gladini se svetli in krog in krog je pokrajina prelepa, s temnimi smrekami, ki kakor iz sanj se ji zdi.