Moj Angel

Reka dremavo mimo je tekla
in ti si čisto tiho mi rekla
naj se skozi tebe zbrano zazrem,
naj s pogledom onkraj še zaznavnega grem;
šele zdaj me strezni spomin
da nisem zmogel doseči tvojih globin ...

Je morda sedaj res že prepozno za vse,
saj takrat nisem zaznal, kaj šele videl
tvojih kril, krhkih v sončni bleščavi.
Šele zdaj vem, trdno vem,
da sem tam zunaj ob reki z angeli bil,
iz izvira spoznanja skupaj z njimi sem pil ...

A še slutil nisem tega,
ko sem blodil po svoje duše puščavi,
in sem brez občutka sramu strl tvoja krila,
vsa prosojna in tanka bolj kot angelov dih ...

In mineval je čas ;
iskal sem pozabo, ki menda čaka prav v vsakem od nas ...
Bila sva le ona in jaz;
sva se znašla sredi planjave bele kot sneg;
je takoj razumela, da to je lahko le moj beg;
nekaj sramežljivih dotikov, poljub brez strasti ...

Je bila mirna in zbrana,
takoj nato negotova in sredi viharjev;
obupana, bolna, oropana spanja;
blodna prikazen polna strahov ...
Sem se zbal vseh blaznih podob, ki so kot senca preletele preko nje;
sem bil nato še sam kot orkan sredi oceana ...

Potem so prišle, kot bi že čakale nekje;
še nikdar izgovorjene;
in so vrele iz nje v zavetju vetrov;
sta šla potem nekam proč ves nemir in norost,
blaznost pa so nadomestile le jasne, mirne in tihe besede ...

Sem se zavedel v trenutku,
da moram vse tja do izvira nazaj,
poiskat čašo razbito in angela s strtimi krili
in nato le čakati - morda tudi do konca sveta -

če le dvignil bo glavo ta angel
in me še kdaj pogledal v oči ...