Prestrezi topel veter,
razpni svoja jadra,
dihaj s polnimi pljuči,
prepusti se valovom nemira,
pridi, naj se te dotaknem,
zdaj, ko je še čas za naju.
Na vogalu grozi solza,
novica, da sem odšel,
grenak nasmeh na ustnicah,
prašna sled v tvoji duši,
ko ne bo več sonca v očeh
in bo samo meglen pogled.
Poglej v nebo in me zaslutiš
na nepomembni zvezdi:
kako sem še vedno nor,
kako še vedno živim,
se vzpenjam po lestvah
stkanih iz tvojega spomina.
Pomembni odgovori pridejo,
ko bo vse prekril prah
in zrasel plevel iz mojih oči.
Ne hodi na zadnjo njivo,
tam sta doma žalost in tišina,
šepetata o času, ki ga ni več.
Jože Brenčič
Kazalo 
Latest images 
Registriraj se 
Založba Literarni val 
