Izteka se čas.
Kar zeleno trepeta,
v jesenske barve se ovija,
nadgrajena pomlad.
Sadovi dozoreli.
Izteka se čas bežanja
pred resnico, sabo, svetom,
po prašnih ulicah švigajo kuščarji
kot nemirne misli na smrt.
Vendar so to le prebliski, ona je daleč.
V kriptah globoko pod mesti,
pribežališči živečih.
Premaga največjo ljubezen,
uničuje najlepše sanje.
Slepite se, sladki kalčki radosti.
Večna je. Neumrljiva. Polna.
Le težke misli narekujejo umu.
Ona sedi na domačem pragu
vsako poletje znova.
Plete zapletene vzorce
z neverjetnimi zankami.
Ob oknu je zvezala oljki
v neločljivo harmonijo.
Sonce sije na pobočja,
obtežena z olivami.
Drevesa so videti kot skalnate gmote,
žarki oblivajo njihovo negibnost.
Izteka se čas grenkobe.
Mešanica želja in idej vznemirja.
Zakaj ne bi verjeli v njeno večnost?
Jože Brenčič
Kazalo 
Latest images 
Registriraj se 
Založba Literarni val 
