Ravno dovolj

Ravno dovolj me boli, ko ponoči odjekne hrepenenje. Ravno prav hitro je odteklo krvavo življenje v nič, v izgubo, v minevajoče trpljenje.

Samost bolnišničnih šepetavih noči, prebita s kapljanjem občasnih piskov je zgovorno pritisnila na čelo in premrle dlani. Želela sem plesati. V ritmih
https://www.youtube.com/watch?v=0pM81VP2KpY.

Spoznanje, da bi bila zate tudi smrt prikladna, sem tudi dihala ravno prav, zapirala sem oči in goltala slane oči, noter, vase, ravno prav, da se niso svetlikajoče izdale sredi teme, nočne trajnosti.

Vse lahko prenesem. Vse preživim. Vse, samo tvojega trpljenja je preveč in me duši. Ravno prav obsodbe je, da ne moreva živeti pravljice. Ravno prav, da sem nekje med odpisanimi in da visim na ravno pravšnjem križu zločina Ljubiti. Smehljam se, zapiram oči in počasi zdrsnem čez podobe Ti. Počasi, zares počasi, da bom lahko okusila pod čelado veter preveč zarit v kožo. Počasi, da bom lahko do konca zategnila gas in ravno prav nagnila Junaka, da speljem še zadnji ovinek Hrepenenja.

Ravno prav sem nora, da ostajam razumna, v svetu, za katerega pravijo, da je ravno prav dober zame.

Ravno prav te ljubim, da sem se pripravljena vleči po kolenih iz dneva v dan, s postelje na delo, z motorja v kuhinjo.

Ravno prav, da ne pobegnem.
Ravno dovolj, ker drugače ne obstajam.

Samma Melita je napisal/a:: Ravno dovolj me boli, ko ponoči odjekne hrepenenje. Ravno prav hitro je odteklo krvavo življenje v nič, v izgubo, v minevajoče trpljenje.

Samost bolnišničnih šepetavih noči, prebita s kapljanjem občasnih piskov je zgovorno pritisnila na čelo in premrle dlani. Želela sem plesati. V ritmih
https://www.youtube.com/watch?v=0pM81VP2KpY.

Spoznanje, da bi bila zate tudi smrt prikladna, sem tudi dihala ravno prav, zapirala sem oči in goltala slane oči, noter, vase, ravno prav, da se niso svetlikajoče izdale sredi teme, nočne trajnosti.

Vse lahko prenesem. Vse preživim. Vse, samo tvojega trpljenja je preveč in me duši. Ravno prav obsodbe je, da ne moreva živeti pravljice. Ravno prav, da sem nekje med odpisanimi in da visim na ravno pravšnjem križu zločina Ljubiti. Smehljam se, zapiram oči in počasi zdrsnem čez podobe Ti. Počasi, zares počasi, da bom lahko okusila pod čelado veter preveč zarit v kožo. Počasi, da bom lahko do konca zategnila gas in ravno prav nagnila Junaka, da speljem še zadnji ovinek Hrepenenja.

Ravno prav sem nora, da ostajam razumna, v svetu, za katerega pravijo, da je ravno prav dober zame.

Ravno prav te ljubim, da sem se pripravljena vleči po kolenih iz dneva v dan, s postelje na delo, z motorja v kuhinjo.

Ravno prav, da ne pobegnem.
Ravno dovolj, ker drugače ne obstajam.

Melita, tokrat si presegla samo sebe in vesolje z vsemi njegovimi čudesi!!
Čestitka in poklon!

» Dovolj