DOVOLJ JE LE TRENUTEK ...

Stala je ob grobu in strmela v napis ... Mraza ni čutila, le tiso zoprno otopelost, ki jo je spremljala že vse od poletja. Po glavi ji je rojilo nešteto neurejenih misli. Bližal se je čas, ki ga je imela najraje. Imela ... Božič. " O, bog, zakaj? " je zamrmrala in pogledala v nebo. Lani ob tem času si niti v sanjah ni predstavljala, da bo letos stala na grobu svojih najdražjih ... Moža in sinka. Bila sta njeno vse. Ponovno se je zazrla v njuni sliki in napis pod njima. " Ljubemu možu in sinku ... " Še enkrat je pogledala Božični zvezdi, ki jima ju je prinesla ... Ni čutila solz, ki so ji polzele po obrazu. " Počivajta v miru ", je dahnila, se obrnila in s počasnimi koraki zapustila njun prerani grob. Spomini ... Lanski Božič. Mož in sinek sta ob tem času krasila drevesce, ona pa je pekla piškote. Poslušala je njun pogovor o Božičku. Kako prisrčno sta se smejala. Vsake toliko jima je prinesla ravnokar pečen piškot. Ob spominu na moževe smešne grimase se je nasmehnila. Kako rad ju je imel ... In ona njiju. Bili so srečna in ljubeča družina. Pospešila je korak. Še malo in bo doma. Vedela je, da bo zopet legla v posteljo in si želela le spati. Le tako je lahko " pozabila ".
Za hip se ji je zazdelo, da zopet sliši možev krik ... Tisti usodni dan je bilo to zadnje kar je slišala ... Vračali so se iz morja, mož si je požvižgaval v ritmu vesele melodije, ki je prihajala iz avtoradia, sinek pa se je na zadnjem sedežu igral s školjkami, ki so jih nabrali zadnji dan svojega odhoda. Bila je mirna, vedela je, da je do doma še daleč. Obrnila se je k sinku, ga pogledala, takrat pa je zaslišala cviljenje zavor, možev krik, začutila je močan udarec v hrbet in potem ... Tema. Zbudila se je v bolnišnici. Sprva ni vedela kje je, potem je začela razmišljati kaj se je zgodilo. Spomnila se je, hotela je vstati, vendar so jo nežne roke potisnile nazaj. " Gospa, počivajte ". " Hvala Bogu, da ste se zbudili, skrbelo nas je ... " Gledala je v belo oblečenega moškega in s težavo spregovorila. " Sin? Mož? " je zamrmrala. Moški jo je žalostno pogledal. Začutila je strah in v prsih neznansko bolečino. Hotela je vstati, kričati, a je le nemočno zaječala. " Žal mi je " je zaslišala glas moškega v belem. Videla je obris igle, začutila njen rahel zbodljaj in utonila v sen ... Počasi je prihajala k sebi. Vse njeno nadaljnje življenje se je vrtelo le še okoli bolnišnic. Dnevi, tedni in meseci so minevali. Telesno si je opomogla, bolečina v srcu pa je ostala ... Vedela je, da bo vedno tako. In zdaj je tu Božič ... Ne bo novoletnega drevesca, ne daril, ne bo več njunega smeha ... " Le bolečina, ti si mi ostala." je zavzdihnila.

, tudi take...

Ne vem ali je to tvoja resnična zgodba, vendar zapisana je tako ... da jokam. Sam bog ve koliko nesmislov vsak dan lovimo v misli in se preveč obremenjujemo, pa je edina temna misel resnična le ta, ko se soočaš z izgubo ljubljenih oseb, boleznijo, nekaj kar za vedno odide, četudi nikoli iz srca in je vse kar imaš edino še to, da si močnejši kot misliš in preživiš.

Objem

Nuška Golobič je napisal/a:

Ne vem ali je to tvoja resnična zgodba, vendar zapisana je tako ... da jokam. Sam bog ve koliko nesmislov vsak dan lovimo v misli in se preveč obremenjujemo, pa je edina temna misel resnična le ta, ko se soočaš z izgubo ljubljenih oseb, boleznijo, nekaj kar za vedno odide, četudi nikoli iz srca in je vse kar imaš edino še to, da si močnejši kot misliš in preživiš.

Objem

Prav to sem hotela s to zgodbo pudariti. Ljudje se pehamo za materialnimi dobrinami, ne vedoč, da nam Usodo piše Žvljenje ... In ko se zgodi tragedija, nam materija ne pomeni več nič ...
Zgodba je delno resnična, ni moja, je pa povzetek iz življenja moje dobre prijateljice.
Hvala, Nuška ...

Kako res je to, Bojana ...

Ganljiva zgodba, ki pretrese

Pozdrav Bojana