mož s klobukom
je samo ošvrknil
speče sence v kotu hiše
ni se obotavljal
zavihal si je ovratnik
na svojem črnem plašču
in še bolj trdno stisnil temo
v svojo pest
mudilo se mu je
ni si mogel več privoščiti
da bi mu jedka mesečina
razjedala korake
zato jih je ovil v noč
ki boža njeno speče lice
zato je postal veter
ki odstira zavese njenih vek
ne sme zamuditi
ne sme ponovno zamuditi