DAMA S PISANIM KLOBUKOM

DAMA S PISANIM KLOBUKOM

Na klopci v mestnem parku sedi
Dama s sivimi lasmi
(njeni lasje so kodrasti in do ramen).
V roki pisan klobuk drži
in se tako…, na pol smeji.
Le komu se sivolasa dama
tako..., skoraj navihano smeji?
Sama sebi se smeji:
da je še,
čeprav se ji na trenutke zdi,
da je več ni.
O pa je, pa še kako je,
saj se ne pusti
kar tako hudobcu vzeti,
ona hoče dolgo
(pravzaprav zelo dolgo)
na tem svetu še živeti.
Še kar nekaj namreč je stvari,
ki jih mora postoriti:
grehe svoje odslužiti,
lačnim žejnim
(in drugim ubogim dušam)
jesti, piti dati,
vse žalitve,
bolečine povzročene poplačati…,
pa tudi časov lepih se spominjat,
ko ni bilo treba ne drugih
ne sebe opominjat,
da živeti treba je pošteno
(čeprav si je želela, a žal ni uspela),
da prav je tisto
kar je prav za vse,
ne le tisto kar nagonsko je hoteno
(se pravi to kar v resnici je bilo storjeno).
Zdaj je pravi čas da si odpusti,
da se končno svojih grehov spokori,
potem pa brez zadržkov lahko umre,
prej pa (Bog ne daj) nikakor ne.