Dež se je vsul nad reko počasi tekočo med ločjem ;
na bregove oblite s travo in cvetjem tega poletja .
Zelene zavese rastlin so leno valovile v njenem lahnem toku ;
pokrajina v pričakovanju večernega mraka bila je kot v tihem joku ;
in goste kaplje dežja so razdrle sliko neba na mirni vodni gladini ,
zato umaknila sva se v zavetje pod gosto listje dreves v popolni tišini.
Dovolj bil je en sam objem in poljub ... in skupaj sva uspela ustaviti dež ...
naslednji poljub sklenjenih teles bil je dovolj, da spet se je odprlo nebo,
da so pobočja ognjeno zažarela v toplih barvah zahajajočega sonca ...
... in lahko sva odšla naprej po mokri travi najini usodi naproti ...
vsak po svoje zamišljena v nestrpnem pričakovanju ,
da naju zagrne in vzame v svoje naročje tema prihajajoče noči ...
... zjutraj bila sva sladko utrujena oba ...
... nato pa izrečenih bilo je le nekaj nerodnih besed ,
bilo je le nekaj kratkih, morečih trenutkov polnih nesmisla
bili so močnejši od čakanja vseh brezkončnih dni ...
... in miru tistega jutra bilo več ni za oba ;
ne zame in ne zate ...
... in sva odšla skupaj v tisto hladno meglo ;
pa se nisi niti ozrla ,
ko sem dvignil svojo roko v pozdrav ...
Kazalo 
Latest images 
Registriraj se 
Založba Literarni val 
