PESEM O ZGODBI

Povedala bom zgodbo.
Nak, ne znam.
Napisala bom pesem o zgodbi.
Zgodbi o nekem dekletu.
Ki se včasih boji živeti.
In se boji umreti.

Takrat se zateče v dotik vatastih sanj.
Izmakne zeleno barvo
in preseli sonce na zemljo.
Doda še vijolične zvezde
pa turkizno luno.

Njegove hudomušne smehljaje
žigosa z noro strastjo
kar po sebi.
Naslika tigraste oči z bleščicami,
ki dišijo po želji.
Mmm, po čokoladi.
Ki venomer lovijo njene,
prebadajoč njeno dušo.
Ki jo spremljajo
v razigranem razkoraku.

Pričara kresničko.
Prvo lansko kresničko,
ki se jima je zaiskrila
v tisti noči s svečkami
in ju odrešila
krika po izpolnitvi.

Njegove raznovrstne poglede
uzrcali v svoje oči.
In čez vse telo.
Da poželjivo
zrejo njene jedre dojke
in popek sredi
ravnega trebuščka
navzdol proti venerinki.

Njegove vroče dlani
vtisne v svoje,
da jo varujejo
tistega čudnega
tesnobnega strahu
in ledenih rok.

Nariše njegove objeme,
ampak nežno, blago,
da ji ne uidejo.
Nato po telesu
tetovira še njegove poljube:
mehke, nesramne, voljne,
željne, slastne, igrive ...

Kar naenkrat, glej,
se razgrne čudež
zaradi umišljene magije.
Ko zapusti vatasti zapredek,
je nepričakovano
vse okej.
Spet je tisto radoživo dekle,
noro zaljubljeno v ŽIVLJENJE.