Na drugi strani II.

Sam


Pod prezeblo ponjavo večera
šklepeta nepotešenost vetra
s svojimi sinjimi zobmi.

Molčeče drevje
je s koščenimi rokami
objelo tisto belo svetlobo,
ki je tako nevzdržno vtkana
v prepevajoča srca
brezmejno brezbrižnih zvezd.

Kje se zdaj skrivajo
mehko dišeča polja,
do smrti ožgana
od poletnega hrepenenja?

In v katerih vsevedno priprtih očeh
tokrat prezimuje
jata majhnih, krilatih rib,
ki sem jih neko jesen
s svojimi kamnitimi solzami
surovo izgnal iz tolmunov
tvojega plašnega objema?





Letni časi


Razrahljana v lepoti prebujajoče se pomladi
se bela odeja snega
nežno izmika
prstom predrznega sonca.

Odkod ivje v srcu, večni nomad?
Pokrpaj vendar svoj šotor
in zapoj svojim nestrpnim konjem
pesem o zelenih, vznemirjenih uzdah!

Ne odlašaj v minevanju
in naj te od drzne pomladne poti
ne odvrne turobna slutnja
razžarjenega, peščenega obzorja.

Bodi studenčnica,
ki v ranjeno peno krvi
prinaša hladen veter odpuščanja!

Ko bo mimo tvoje poslednje poletje,
bo prišla nagajiva jesen
- tista rjava, spogledljiva starka -
in pogasila tvoje nemirno ognjišče
z belim, zamolklo pojočim dežjem.

Takrat ji povej,
da si s svojim usnjenim obrazom
in s svobodnim, čeprav prebičanim srcem
ljubil lahkotno spreminjanje
letnih časov.





Cvetna nedelja


Odpusti mi dvom in negotovost,
moja potrpežljiva ljubica:
nikoli mi niso povedali,
da sem vreden njihove ljubezni.

Odpusti mi trde besede,
moje nežno dekle:
z njimi obdajam vse tiso,
kar ne želi biti vedno znova ranjeno.

Odpusti mi dolge zimske ure,
moja igriva razuzdanka:
v njih se skriva bojazen,
da morda ne bom znal prepevati
v tvojem vročem, poletnem dežju.

Odpusti mi nerazumljive sanje,
moja budna žena:
le v njih sem še lahko
tisti radosten otrok,
ki ni bil nikoli kaznovan
za svoje rojstvo.

Pusti mi biti to, kar sem,
moja velika ljubezen:
le tako bova lahko
skupaj mirno zrla
v zahajajoče sonce.





Urok


Znova se boš rodil,
nadlegovalec besed,
iskalec nikoli izgubljenega.
Ti, mračni pastir
svoje nenasitne črede!

Spet boš krvavel
in znova te bo pisano petje ptic
odvrnilo od žlahtnega hladu
tvojega mirnega, čakajočega studenca.

Znova boš ljubil sebe
z izgovorom, da ljubiš žensko.

Spet bo na mizi isti kruh
in tvoja nepotešena usta
bodo znova podvomila
v neizrekljivo opojnost
njegovega preprostega okusa!





Samota


Ob večerih posedaš ob ribniku:
opita od usločene moči drevja
in od črnih, nabreklih hrbtov
v mulj bežečih krapov.
Z levico ljubkuješ okostje laboda:
neme odmeve moža,
ki te je nekoč ljubil.

Tvoja dlan je leseno rezilo,
polno belih mravelj!
V trebuhu nakopičena sluz
kriči po škrlatu.
Poišči svojega Dioniza
z zlatimi očesnimi zrkli
in s čvrstim bikovskim tilnikom,

da se skupaj potopita
do muljastega dna
in lokvanjevih koreninic:
blazna, srebrna otroka noči,
razžrta od vročine,
ki je smrt.



Deček


Poznam dečka,
ki so mu pozabili povedati,
kako naj postane mož.

Njegova prevelika lobanja
se skozi zamolklo svetlobo
prepozno odprtih oči
plašno dotika življenja.

Živi v svetu,
v katerem živali govorijo
in kjer se vsi ostareli otroci
dneve in noči igrajo z zvoki
v majhnih, bleščečih škatlicah.

Deček noče biti ranjen
in strah ga je zanikanja,
zato brez moči dopušča,
da mu velika in smrdljiva ujeda
po koščkih pije svetlobo
iz široko odprtega srca.

Deček se pretvarja,
da je šaman in bojevnik,
saj je nekoč nekje slišal
da se znajo Indijanci
postaviti zase.





Danica


V svojem zamolčanem razkošju
spiš v steklu neba,
med ostalimi iskrami,
velika riba jutra!

Jate zvezd te ne vznemirjajo
in luna se te nikoli ne upa dotakniti,
pohotna nevesta ostarelega sonca!

Za sedmimi tančicami
snuješ smrt noči:
vzneseno čakajoča,
da te vznemirijo petelini
in prebudi sončni krik.





Žabci


Povsod so:
majhni deževni menihi
z mirnimi, priprtimi očmi.

S prosojno kožico med prsti
ponavljajo veliko mantro ribnika.
Že zdavnaj so se nehali čuditi
preziru ponosnih lokvanjev in vitkih rib:
čokati, poskakujoči preganjalci strahu!

Pritlikavi derviši,
pisci večernih sonat:
ali kdaj naskrivaj zaslutite
v svojih rjavih ušesih
smeh trohnečih rastlin
in tiho hvaležnost
od življenja opite zemljé?





Atila


S svojo temno prejo
si se razkošatil
po počesanih alejah
njenega puščavskega spomina.

Ni ji bilo dano trohneti
v mrzli belini jutranjih rjuh:
med tvojimi raskavimi zobmi
je dojela neizmerno tišino
krvavega hrepenenja.

Krmaril si naprej,
ti, brezobzirni nomad,
z rohnečo, lačno zverjo
med svojimi barbarskimi stegni!

Našli smo jo objokano:
majhno, umrljivo psico
v pepelu tvojega srca
pod vlažno ponjavo
iz sesirjenih zvezd.





Pokrajina


Antropomorfna rana:
mrtva pajčevina sonca
kriči v nedoumljivi geometriji.

Potrpežljiva beseda
liže z lepljivim jezikom
ohlapne gobe zraka.

Štiri srebrne ptice
pa so nad izsušeno polje
točno opoldne
zarisale zvok viole.




Maske


Prebičan s sinjo zarezo obzorja
klečim v mrzlem obnebju srca
nekje globoko v sebi:
s pojočo ribo trepetajoče lune
v vročem, vznesenem naročju.

Maske so padle:
v preizprašani grozi
nemo kričijo vame
sivi in skorjasti ostanki
mrtvih, nekoč ljubljenih obrazov.





Vprašanje


Solza potone v steklasto srebrnino
in na robu mirujoče dlani
tiho zadiha siva senca
ugašajočega večernega ognja.

Katero jadro naj razpnem,
da bom nežno zdrsnil
v opoj noči, morda celo v smrt:
v blagoslov in v pozabo
odrešujoče, temne izkušnje
na robu bivanja?

Katero zvezdo naj zaprem
v izsušena tolmuna oči,
da mi bo svetila takrat,
ko bodo vse druge luči
utrujeno in naveličano ugašale?





Noe


V spanju si mizaril, Noe, v spanju!
Orokavičil si se za sokole
in ribam z lutnjo zapiral
lačne, mehurjaste oči.

In čakala te je:
čakala te je onkraj hrepenenja
vsem tvojim domislicam navkljub!

Si takrat, ko ti je les razžiral dlani,
vedel, kaj ji boš zapel ob vrnitvi?
In s katerim kamnom se boš morda ubil,
ko bo zemlja vsesala vse tokove
tvoje poganske poplave
skozi škrlatne, utripajoče aleje
v katakombe svojih prstenastih lobanj?

Z nakanami si mazilil oljke
in med bledimi, mastnimi prsti
ti je spolzelo vsaj tisoč večerov
in trikrat toliko zvezd.
In takrat se je vrnil tvoj golob:
brez perja in upanja,
brez sence sramu
in brez očitkov:
črn, nečitljiv ptič
(tvoja lastna senca)
s srcem v suhem gobcu.

Čakala te je,
čeprav poplave
sploh ni bilo.




Krvodajalec


Gladko je šla steklovina
skozi tvoje zapestje,
obrabljeno od lune
in pozabljeno
v olju noči.

Pel je les
in pel je sneg,
ti pa si poslal na pot
svoj zadnji čoln
z mrtvo posadko:

brez zemljevida
in magnetne igle,
brez zastave
in brez sramu.

Le na krmi
je v zimskem vetru
plapolalo tvoje
prebičano ime.

Mirno spi
v praznem zalivu srca,
ptičji mož!

Slonokoščeni krvodajalec.





Čas


Izrečeno je bilo minevanje
in stvarem so bila podeljena imena.
A nihče od nas se ni prebudil prvi
in tudi zadnji ne.

Izbrali smo si sence in zlo:
pronicljivi, žilavi sivolasci
z okruški ostre svetlobe
v svojih gorečih čolnih!

Z rožljajočim zvokom
smo napolnili preddverja,
odklonili reliefe, zakone in svilo
in tiho gledali predse,
ko se je pripravljala nevihta.

Spregledali smo mežikanje,
molitve, sanje in strah
in mastne sledi velikih plazilcev,
ki so na marmornatih tleh
pogoltno požirali čas.

Prijeli smo se za roke,
si izmenjali okužbe, črve in pregovore
in niti za trenutek podvomili
v brezupnost svojega početja.

Skušali smo prepevati,
a naše besede
so v brezčasnem prostoru
izgubile vsak pomen.




Job


Zaklenil sem te
v enega svojih številnih svetov
in ti dal vse:
simetrijo cvetnih listov,
škrlat sončnih zahodov,
vonj po ženski
in težo zlata.

A ti nisi rasel.

Izgnal sem te
iz svojega kraljestva
v brezčasje, hlad in pomanjkanje
in te ubijal z zanikanjem
in poniževanjem.

Glej, rasel si!

*

V svoji neizrekljivi zavisti
sem se preoblekel v ljubezen
in te nekega dne
brezhibno ubil
s sočutjem.





Ti


Napisal si tisoč pesmi
in tisoč zlatolasih harf
je neutrudno medilo
tvoje pojoče prste.

Prehodil si tisoč poti
in tisoč usnjatih stopal
je gazilo tiho brstičje
tvojih svilenih stopinj.

Napisal si tisoč pravil
in tisoč osamljenih grl
je nemo zaspalo v ušesih
tvoje minljive tišine.

Obliznil si tisoč dlani
in tisoč nemirnih jezikov
je trepetalo v pepelu
tvojih ugaslih ognjišč.

Na tisočerih plakatih
pa ostaja skrita le ena beseda,
ki je nisi nikoli izrekel:

ljubezen





Na drugi strani


Z drhtečim žebljem zvoka
sem si neke deževne noči
segel v nemirne možgane
in se izvlekel ven.

Tam ni bilo nič:
le sence mrtvih bogov
so vladale stvarem
brez namena in imen.

Sredi tega brezmejnega niča
pa je neutrudno bilo
velikansko smaragdno srce,
ki se sploh ni menilo
za bogate, ritmične odmeve
svojega nesebičnega utripanja.

Spojil sem se s tem srcem v eno
in se neslišno vrnil vase.





Smrt


Njen prihod je dogovorjen
in za svojo nenapovedano odsotnost
nikoli ne potrebuje izgovorov:

velika bela kokoš
s tankimi črnimi nogami
in z domišljavo, čipkasto sivino
na mrzlem obrobju umiranja!

Le kamniti psi
(molčeči stražarji na robu razuma)
zaznavajo njeno nočno prhutanje
in svilo njenih ptičjih korakov.
A v njihovih odprtih gobcih
je vedno premalo poguma
in v steklovini njihovih src
preveč pojočih senc,
da bi izkričali svoj strah!

Počasna plesalka!

Ko boš prišla,
bodo od mene ostale
le še velikanske zdrizaste oči
( brez vek, odmevov in kapilar),
upogljive, nikoli utrujene kosti,
robati, nečitljivi zapiski
in prazne koncertne dvorane.

A moje drobne sončne rastline
z igrivim, brezbrižnim cvetjem
bodo najbrž cvetele še dolgo potem,
ko bova postala ljubimca
in skupaj z nagajivim vetrom
tesno objeta odplesala
pod neizprosno, pojoče
in razkošno razsvetljeno nebo.





Sanje o deklici


V sanjah me obiskuje deklica,
ki jo je strah zapisati vse tisto,
česar ne bo nikoli izvedela.

Pod svojimi prhutajočimi trepalnicami
skriva vlažne in pronicljive poglede,
pod nemirnim lasiščem
pa svoja koničasta ušesa,
s katerimi se ob večerih
(kot mlada, razvajena psica)
vročično drgne
ob sivolasa mnenja
vsakdanjih ljudi.

Ima dolge, koščene in lepljive prste,
s katerimi vsako noč boža in nadleguje
hripav in otožen lunin obraz.

Kadar spi,
se v njenem mednožju
zbudijo globoki črni tolmuni,
v katerih pa ni ničesar.

Le okoren bel labod
s svojim mesnatim jezikom
plaho nagovarja in oblizuje
njihovo krvavo, utripajoče ostenje.





Ojdip


Za okni hlipa noč
in nihče ti ne ponudi vzglavja
da bi na njem zazibal
svojo uspavanko
iz posušenega srebra.

Vsemu navkljub
boš navsezgodaj,
ko bo zacvetelo
brezbrižno nebo,
zaupal negibnim ulicam
svetlobo svojih korakov

in sončnim solzam
prazne votline svojih oči,
v katerih gnezdijo zapozneli zvoki
tvojega sivolasega kesanja.





Ženska


Tvoja skrivnost je sesirjena kri:
z bobnom ohlapnega trebuha
kličeš vase vrisk mesojedca!

Precenjena v svoji radodarnosti
in škodoželjna v svoji goloti
se napneš nad razbrazdano, dišečo njivo:
tvoje roke so kot veje topolov,
ko z njimi jočeš v sivino
minljivega neba.

Spojena z zemljo in sežgana v pričakovanju
previdno seješ mrzel pesek
in med prsti okušaš tista zrnca,
ki so bila pred davnimi časi
obarvana rdeče.

Oj, ženska:

tvoje prepričanje,
da te ne bomo nikoli razumeli,
ti ne dviguje cene!

Upepeljen obroč tvojih ust
je škrlaten le še v niansah spomina,
ki si ga nekoč nepremišljeno zamenjala
za ohlapno rogovje svojih malikovalcev.

Skupaj z luno pronicaš
v melodijo brezbrižne noči,
in med robate rjuhe samote:
s premišljenimi curki vroče želatine
v svojem vznesenem, zevajočem naročju.

Opita od svoje podobe
legaš skupaj z vročimi, poraščenimi prividi
v mlačno spokojnost
predsmrtnega sna.

Nepotešena!




Vojščak


Niste me razumeli,
ko sem vam v srebro svojega ščita
brez namigov, ugovorov in naslade
zarisal zmagoslavne rane jutrišnjega dne!

Niste me spoštovali,
ko sem ponosen in prašen
legal med plahutajoča stegna
vaših čakajočih žená,
ne da bi se jih dotaknil.

Niste mi plačali,
ko je moja jezdna žival
izrula sladko rastlinje iz tujih polj
in nakrmila vaše slaboumne otroke!

Niste molili,
ko sem se sežgal
in z mastnim dimom svojega trupla
popravil simetrijo vaših brezupnih ulic.

Niste spali in niste molčali,
ko sem vas branil pred bogovi
in zagovarjal pred pogani.
Jaz, ostrorobi mislec,
pojoča mumija, vseprisotni križar:
z odsekanima rokama
objemajoč velikansko sulico
z ostanki svoje krvave,
nikoli premagane
zastave!

Zato se bom znova rodil
ob uri volkov,
presekan na pol:

prvič in zadnjič!





Pesem


Skozi večer hiti pesem:
razuzdana rdečelaska,
zlepljena s slino metuljev
v igrivo prostranost neba.

V mojih prsih
je tiho zajokal pepel
in tisoč ptic je skozi srce
objelo ugašajoče sonce.

Osedlal bi veter,
pa sem ostal brez semena.
Oplemenitil bi vino,
pa sem ostal brez krvi!

Odhajam kot lastna senca
(pozabljeno ptičje strašilo)
skozi pojoče jesensko vesolje
skupaj z nagajivim večerom:

tja daleč, tja daleč.





Ljudstvo


Rodil se jim je lev
z mokro grivo
in šepetajočimi očmi,
oni pa so s sivo prejo
zadušili jokajočo pločevino
svojih obrednih bobnov.

Zaukazano jim je bilo minevanje,
oni pa so si s turobnim zvokom
mastnega in lepljivega indiga
drgnili bleda, preplašena spolovila.

Z neba so deževale steklene ribe,
v stražnem stolpu je odbil večer
in veter je kot konj zarezgetal
skozi srebro obledelih kosti
njihovih ponosnih in krvavih prednikov.

Oni pa so pod premočenimi ponjavami
pričakovali dolgo in plodno poletje:
preplašeni, obglavljeni pastirji,
gospodarji velikih otrplih krav
z mlačno in zaudarjajočo deževnico
v svojih zlatih, trohnečih zobeh.

S črnega in negibnega neba
pa še danes preži na njih
velikanski dvoglavi orel
s krikom rdeče svetlobe
v svojih krvoločnih
koštrunjih zrklih.

Ah, ljudstvo!





Deček z dežnikom


Kadar pogledam skozi uho,
vidim črn dežnik:
velik, povešen baldahin,
ki s svojimi otrplimi rokami
prestreza izmučene solze oblakov.

Kadar pogledam vase,
vidim nasmejanega dečka,
ki vsaki mravlji v svojem srcu
zavija sladke, nikoli izgovorjene besede
v pisane, slabo čitljive rokopise.

Kadar pogledam v nebo,
vidim dečka z dežnikom,
kako se spogleduje s slabokrvno luno
in roti izsušene zvezde,
naj mu ne popijejo vse krvi
iz odprtih, od rojstva ranjenih žil.