Na drugi strani

Brezdomec


Bedim: zazrt
v strahotno slutnjo
izmučenega neba
izvlečem izza zob
sulico izsušenega jezika!

Tako daleč si, zemlja!
Tako daleč, čeprav tik pod mano
potrpežljivo prežiš skupaj z mrtvimi
na kislino tistega krika,
ki se ne bo nikoli rodil.




Balada


Spala si
pod kapilarami mojih vek
in živali so dihale.

Molčala si
v pesku mojega srca
in oblaki so jokali.

Bila si
v meni, kakor še nikoli
in angeli te niso kaznovali.

Sanjala si
o kapljah na mojem rezilu
in rime te niso dosegle.

Zbudila si se
s pojočo vodo v očeh,
z izpranim prodom na ustnicah
in z vročimi prsti
v nežnem, izvotljenem telesu!

Kikirikanje jutranje smrti
pa je vendarle prišlo prepozno,
da bi te še lahko vznemirilo.




Vesna


Tiho, kakor da sanja,
se je v senčno naročje besed
prikradla pojoča pomlad.

Njen opoj ni izmerljiv
in v prizmah neizrečenih slutenj
gori z močjo okrvavljenega ognja:

zelena, poželjiva žival,
ožarčena od vode
in upognjena do tal!

Brezmejna sončna cesta,
ki z rubini svojih dotikov
ubija zimski mir.

Na starodavnem ognjišču
pa še tja v pozno poletje
tli vsemu navkljub
bleda, negibna neizrečenost.




Mož s srcem ptice


Pil si temno mleko zvezd,
neuslišani, skrivnostni starec
in na vlažna, prstena tla
tujih prenočišč
dan za dnem
in noč za nočjo
polagal utripajoče ožilje
svojega ptičjega srca.

V tisočerih templjih
si vedril z romarji in mornarji
in skupaj z njimi
dan za dnem
in noč za nočjo
preziral odsotnost
nikoli izrečenega.

Bival si v kamnu in šepetal vetru,
prežet z vonjem smole in mahu.
Hodil si po živem steklu,
ti, vrvohodec in zvezdogled!

In glej:
dan za dnem
in noč za nočjo
so ti vnetljive psice
pohlepno lizale ogenj
z nabreklih stopal.

Je morda že čas, da obmiruješ
in še zadnjič raztrosiš svoje zrnje
po brazdah tistih dišečih njiv,
ki jih nikoli nisi utegnil
povsem razočarati?




Vran


Do jutra je vedno daleč,
kadar se luna suši
na vroči roževini
tvojega drgetajočega kljuna.

Z rumenim, razcepljenim jezikom
nespretno drsiš skozi lepljivo luč,
skozi plapolajoče življenje
in skozi samo bistvo
neizrekljive bolečine.

Kaj te zadržuje, da ne znoriš
med ptičjimi strašili,
presvetljen s stoterimi pogledi
in enkrat za vselej izgnan
iz svoje krhke, sluzaste lupine?

Ne izgorevaj osamljen
v plašču iz mrzlega polnočnega perja,
ti, poslednji častilec
molčečih, izpraznjenih kosti!




Velika noč


Z ognjenim dežjem
so prepevajoči oblaki
oskrunili puščavo.

Drevje je zajokalo
in ptice so skozi krvave luknje
zdrsele v izpuhtevanje časa.

Z opojnim medom
čebele velikanke
so si očaki in preroki
pomenljivo namazali
natrgano popkovino.

Iz notranjosti žive skale
pa je utrujeno vstala
tisočletna beseda maziljenca,
z mokrim gobjim tkivom
po oživljenem telesu!




Dotik močvirja


V živih žrmljah
sem danes zmlel
bisago tistih zadnjih temnih besed,
ki ne smejo več čakati.

Sanje! Sanje in voda.
Hrepenenje neizrekljivega:
srce kakor spužva
znova prepojeno
z zeleno krvjo!

Odmaknjen od vreščeče preobljudenosti
tavam po dišečem močvirju
in z lepljivimi, žabjimi prsti
nagovarjam tišino
umirajočih smrek.

Plemenita samota:
šepet dišečih starcev,
v mulj potopljenih štorov,
s fosforjem in mahom
v odhajajočih očeh!

Vedno sem bil šaman in tihotapec,
vendar se svojih zaklinjanj
do današnjih dni
nisem utegnil spomniti.




Skupaj


Kako preudarno si me zazidala
v nemo okostje večera,
poželjiva žival!

Kakšen strah te je prisilil,
da si skozi moja ušesa
prisluhnila ledenemu šepetu zvezd
in srhljivim barvam
raskavih, barbarskih besed?

Ti je v mojem naročju dovolj toplo,
da boš lahko umrla,
z odmevom pojoče krvi
v praznih očeh?

Zavijva se v škrlat in dihajva,
bivajoča v neskončnem:
otroka s smrtjo v žilah
in z iglami svetlobe
v rezgetajočih telesih.




Polževa vrnitev


Ujet v oklep iz živega lesa
nagovarjam gozdne prikazni
in jim v zameno za trenutek
ponujam večnost svojega srca:

betonski bizon,
ljubljenec uličnih svetilk,
potuhnjena, božanska kreatura!

Vrnil sem se domov:
spočet v zanikanju
in rojen na tujem.
Polž z mavrico na krilih,
in s signali brezpotja
v svojih mokrih zapiskih!

Ptice!
Dajte mi dihati svetlobo
iz vaših slinastih škrg,
preden me počasi ubije
nevzdržnost tukajšnjega poletja.




Kitara


S pajčevinasto jutranjo srebrnino
poženeš v dir svojih šest suženj,
kadar ti z veščim ptičjim prijemom
drgnem vretenca vitkega vratu.

Danes poješ kot še nikoli:
tridesetletna deviška starka,
ljubljenka mrtvega Boga,
drhteča v tihem zanosu!

Sem mar jaz tisti, ki te vznemirja
ali pa me morda ti
vedno znova vznemiriš
s svojo tiho negibnostjo?

Se bova kdaj utrudila
od dihanja v tistem prijemu,
ki reže svetle koncentrične kroge
v neizrekljivost najinih
trpinčenih teles?