Tebi pišem to pesem,
moja Slovenija,
moja domovina,
edina, ki jo poznam!
V svoje naročje si me rodila,
bosih nog sem tekala po tvojih prašnih makedamskih cestah,
se lovila s čebelami po cvetočih travnikih,
v krošnjah mogočnih dreves si mi dajala zavetje.
Sijočih oči zrla sem v tvoje daljave,
in ti,
ti si me učila...
Še veš, domovina?
Modro čepico si mi posadila na glavo,
v rdečo rutko ovila moj vrat;
»moja pionirka« si me imenovala.
Jaz, tvoja hči,
o,
jaz sem ti, stoječ na rožnatem odru življenja,
ponosno in glasno prepevala:
»Lepo je v naši domovini biti mlad«...
Verjela sem ti,
domovina moja;
verjela, ko si mi govorila,
da v tisti veliki hiši sedijo modri možje;
da se meni,
da se nam, vsem tvojim otrokom,
ničesar ni bati,
ker ti, naša mati,
ljubeče skrbiš za naše potrebe
in nas varuješ s svojim materinskim objemom.
O, verjela sem ti,
verjela močno,
kakor slepa zaljubljenka verjame izvoljencu.
»Najlepši spis«, si rekla,
ko sem s kipečim mladim srcem
spletla veličasten slavospev,
naslovljen z verzom tvojega sina Otona:
»Hodil po zemlji sem naši in pil nje prelesti«...
Tebi, moja domovina,
edini, ki te poznam...
Rasla sem, in odrasla;
v tebi, ob tebi, in s teboj;
prekipevala v sreči,
ko si, združena in enotna,
stopila na pot samostojnosti.
V tvojih besedah je zvenela obljuba sanj
in jaz,
jaz sem ti še vedno verjela,
da v vsej svoji prelestni lepoti in bogastvu
postaneš dežela radosti –
dežela tisočerih možnosti,
neštetih priložnosti...
Danes, Slovenija moja,
hodim po ulicah tvojih,
mimoidočih koraki ob razpokan asfalt udarjajo takt razočaranja,
na mrkih obrazih ponižanje, skrb in brezup.
In,
ne vem več,
kdaj utihnili v meni so kriki goreči:
»Zemljica, zemljica, mati,
če nimaš kruha, daj mi kamen,
še ob kamnu bom prepeval.« -
moja maturitetna naloga,
čista petica moje mlade,
moje vdane, žareče ljubezni,
do tebe,
moja domovina!
Lagala si mi,
domovina!
Se preteklost vrača znova in znova,
zasidrana v razoranih licih ponižnih src,
ki z utrujenimi rokami
komaj še vlečejo v strmi breg svoj razmajani voz?
Kdaj,
domovina moja,
si postala mačeha,
kdaj birič in rabelj svojih lastnih otrok?
»Hodil po zemlji sem naši in pil nje bolesti«,
odmeva zdaj pesem izigranih,
ogoljufanih, izdanih,
v deželi,
kjer ni več lepo biti mlad;
v deželi,
kjer delo dostojanstvo ubija;
v deželi,
kjer starost ni čast, je le strah.
Zakaj,
domovina moja,
si dovolila, da te ukradejo lovke pohlepa?
Kdaj boš izpljunila tiste črne može,
ki z zaničljivim posmehom,
s plesnivimi drobtinicami hranijo tvoje otroke –
brez vesti,
brez vesti...
Kdaj umrla je pravica poštenih ljudi???
Odgovori mi,
domovina moja,
edina, ki te poznam!
Ker mi,
tvoji otroci,
ne prepevamo več ob kamnu.
Le še v en glas ti kričimo:
kruha nam daj!
Ne belih, ne rdečih –
deželo srečnih ljudi
si želimo nazaj!
Kazalo 
Latest images 
Registriraj se 
Založba Literarni val 
