Danes bom svečke prižgala.
Eno za mrtve,
v spomin,
v zahvalo, da so bili;
s hvaležnostjo za korake,
s katerimi tlakovali so naše poti;
za sledi,
nežno ljubeče
in, da, tudi za tiste,
ki zarezale v dušo so rane skeleče.
Še posebej za te,
ker skozi labirint zablod,
v ljubezni prerojene,
bile so k sreči kažipot.
Drugo prižigam za žive,
ki so že davno v sebi umrli -
so živeli sploh kdaj?
S smehom na obrazih,
v dušah zagrenjeni,
tavajo po poteh brezsmisla,
za roko vodijo jih le klišeji priučeni.
Vklenjeni v okove nezavednih strahov,
v mreže sodb in predsodkov ujeti,
žive za utrdbo mogočnih zidov,
tam ječijo pod težo naloženih bremen;
v varno zlaganost odeti
iščejo krivca za svojo usodo –
naj jim plamen te svečke
pomaga najti pot
v svobodo.
Tretjo,
tretjo svečko prižigam Življenju.
Za vse.
Kot blagoslov za žive;
kot razodetje za mrtve;
kot upanje za tiste, v srcu umrle,
da bi si upali življenje objeti.
Vsem, prav vsem,
luč neumrljive ljubezni naj sveti...
Kazalo 
Latest images 
Registriraj se 
Založba Literarni val 
