DEŽEVNO JUTRO

Deževna jutra so najhujša. Ob takih jutrih težko vstanem. Tako lepo bi bilo poležati, v miru pozajtrkovati in potem brati dobro knjigo ob škrebljanju dežnih kapelj po oknih. Ali že kaj početi. Zapraviti dan verjetno. Se na koncu počutiti prav tako praznega kot na začetku.

Lepše je takole sanjati kot pa uresničevati sanje. Sanje pomenijo, da se imam česa veseliti. Ali pa dober izgovor, zakaj ne živim v sedanjosti. Uresničene sanje prinesejo praznino. In vprašanje 'Kaj sedaj?'.

Včasih praznina ne nastopi takoj in iluzija bledi počasi. Verjetno odvisno od tega, kaj sanje pomeniju človeku.

Tako sem včasih sanjal o Ireni. Ko še ni bila moja. Bila je tako lepa.

Potem, sčasoma, ne vidiš več lepega. Vidiš realnost. Vidiš brazgotine na trebuhu, vidiš povešeno kožo na rokah, vidiš bradavice na vratu. In gre ti na živce, ko kolca. Sprašuješ se, kaj lepega si videl takrat. Kako si jo gledal, da si jo videl tako drugače. Iščeš ta zorni kot in se prepričuješ, da pretiravaš. Da imajo vsi slej ko prej povešeno kožo. Dokler sploh več ne vidiš nič drugega kot povešeno kožo.

Nekateri lahko gredo čez to. Nekateri se uspejo prepričati, nekateri niti ne gledajo več. Tretji spet lažejo, sebi in njej. Takim je najlažje. Prekletstvo je, če tega ne znaš in ne moreš. Če se resnica kaže v očeh, ko jo gledaš. Takrat je hudo za oba. Takrat je najbolje čim prej oditi, preden še bolj prizadeneš sebe in njo. Sebe, ker se rušijo predstave o tem, kakšen človek si, in njo, ker se rušijo predstave o tem, kakšen človek je.

V najinem primeru je odšla ona. Ona je bila bolj pogumna. Ona je znala narediti prvi korak in ona je znala živeti naprej. Zase nisem prepričan. Včasih nisem prepričan niti v to, da živim. Saj se družim z ljudmi. Verjetno bi me tudi kdo pogrešal, če se nekaj dni ne bi oglasil. Ampak, ali bi kdo napisal pogrebni govor? Vem, o morbidnih stvareh razmišljam. Morda sem v depresiji. Morda bi lahko šel do zdravnika, začel jemati antidepresive in bi bilo bolje. Vendar tega ne bom storil. Ker se preveč bojim, da ne bi delovalo. In kaj mi potem preostane?

Ne razmišljam o samomoru. Tudi tega se preveč bojim. Bojim se bolečine in bojim se, da mi ne bi uspelo.

In tako vstajam vsak dan iz škripajoče postelje. Enojno imam. Posteljo namreč. In bele rjuhe na njej. Vsakič, ko se obrnem, postelja zaškripa. Včasih tega niti ne slišim več. In tudi ko slišim, me ne moti. Domač je zvok škripanja. Prijeten je. Ker pomeni, da sem sam. Da me nihče ne utruja in da se mi ni treba z nikomer ukvarjati.

Nekateri bi me označili za asocialnega. Drugi bi jim morda pritrdili. Jaz pa se prepričujem, da nisem. Saj mi ni problem iti med ljudi! Sploh ne! Le smisla ne vidim. Dolgočasijo me ljudje. Dolgočasijo me s svojimi življenji in brezplodnimi pogovori. Pravzaprav jih sploh več ne poslušam. Gledam jih v oči, jim kimam in razmišljam o tem, kaj vse koristnega bi lahko naredil, namesto da zapravljam čas takole. Saj venomer ene in iste stvari obračajo in ponavljajo!

In če bi se mi izpolnila želja in bi res bil kje drugje ta čas ... Saj nič koristnega ne bi delal!

Tako jim pravzaprav zavidam. Da jim ni treba razmišljati o vsem tem. Da se jim misli ne vrtijo v krogu in lovijo za rep. Kaj bi dal, ko bi tudi jaz lahko tako paberkoval. Ko bi lahko govoril o pokvarjenem avtu in včerajšnjih večernih poročilih. Ko ne bi neprestano razmišljal, ali se dovolj smejim, ali na pravih mestih pokimam in kaj lahko še vprašam, da ne bo nastala neprijetna tišina.

Pravijo, da so veseli. Ti ljudje. Da je treba živeti v sedanjosti. Da je treba doživeti vsak trenutek. Da je življenje prekratko. In potem se smejijo. Kako so srečni! Ker potujejo, ker obiskujejo tečaje, ker hodijo plesat ob sobotah in ker uživajo v svojem delu.

Kako jim zavidam!!

Kako zelo si želim, da bi me nekdo potrepljal po rami in rekel: »Vse to sploh ni res. Vsi ti srečni ljudje igrajo! V resnici niso srečni! V resnici se počutijo prav tako prazne kot ti ... Samo pretvarjajo se.«

Toda kaj, če je res? Kaj, če so ti ljudje res tako srečni?

Včasih, ko razmišljam o preteklosti, se mi zdi, da vem, kaj pomeni biti srečen. Drugič se bojim, da tako samo mislim in da v resnici nikoli nisem tega doživel.

Ko sva se z Ireno šele spoznavala. Ko mi je še govorila moj ljubi in jaz njej moja ljubica. Takrat ... Mislim, da sem takrat bil srečen.

Včasih si želim, da bi spoznal še kakšno Ireno. Vendar ne vem, če bi znal biti srečen še enkrat. Tako kot takrat.