Odmev

Odmev


Bilo je nekoč,
odmeva v noč,
se sliši v dan,
prav vsakdan,
ne joči zaman.


Nekoč za obzorjem
je vzhajalo sonce,
se razdajalo na vse konce,
zvečer pa luni podalo roko
in zaspalo v slovo.


Potem je luna uspavala,
zvezdice zlate pošiljala,
da so pele nebeški spev,
dveh duš kot odmev,
prave ljubezni pev.


Zjutraj, se sonce je prikazalo,
zvezdicam je roko podalo,
luno sestro pozdravilo,
vesel počitek želelo,
njih dvoje zbudilo.


Zdaj mimo je vse,
ni zvezdic več,
sonce za druge gori,
luna potiho spi,
odšli so sreče sni.


Sama ob oknu ždi,
šteje pretekle dni,
po sreči,
radosti
hrepeni.




Lučka