Odmev gora

Odmev gora



Hej, v gorah tam odmeva,
od enega do drugega hriba,
planinke veselja klic,
do viharnikov s planinc.



Hej , juhej, kliče on,
ki zapustil je nje dom,
ga s trnjem posul,
v meglo gosto obul.



Zdaj odmev le v srcu še živi,
tam odmeva vedno, vse dni,
preklet bodi prevarant,
smuknil si v tuj gvant.



Tam zdaj srečo loviš,
a brez nje obsediš,
ker drugi povzročil si bol,
zdaj v odmev dobiš: zakol.



Vidiš, kako odmeva jok,
sred planin glasen stok,
ne delaj mi več tega bog,
že brez tega sem ubog.



Ubog, ubog, ubog,
zdaj v planini jok in stok,
se odbija vsepovsod,
ne grem od tod, tod, tod…


Na dnu prepada leži,
v poduk prevaram bdi,
zasipa sneg ga, megla,
skriva se od srca.



Lučka