Dom starejših ( JUTRO )
Deževalo je ... Težke kaplje so udarjale ob steklo, dobro jih je slišala. Če bi lahko obrnila glavo, bi jih najbrž tudi videla. Noč je bila dolga, večkrat je zadremala, a tistega pravega spanja ni bilo. Zavedla si je, da je še vedno živa, čeprav je tako kot vsak večer, tudi prejšnji molila, da se zjutraj ne bi več zbudila. " O, Bog, le kaj sem ti storila, da me ne uslišiš? " se je vprašala. Vedela je, da bodo v sobo kmalu prikorakale sestre. Nekatere so bile tako zelo brezobzirne, ropotale so, prižigale luči, nekatere so celo preklinjale misleč, da jih ne sliši. Dan dnevu je bil enak. " Koliko časa še? " se je spraševala. V grlu jo je stisnilo, na licu je začutila solzo. Obrisati je ni mogla, roke ji že dolgo niso več služile. Kot je predvidevala, so se s treskom odprla vrata in od strahu je otrpnila. " Jutrooo, zbudimo se, alo ... " je zaslišala njeju tako zoprn glas. Pomežiknila je, a oči polne solz ni odprla. Sestra, lastnica tistega glasu je pristopila k njej, začutila jo je. " Dajmo, umili se bomo, gospa ... " Potrpežljivo je prenašala njeno drgnjenje. Njene roke so jo spominjale na dve ogromni krtači, prijemi so jo boleli, telo polno ran in preležalnin se je upiralo ... " Dajmo, saj se ne umivamo prvič " je zavpila. Tiho je trpela in upala, da jo bo spodaj umila do čistega in je ne bo več srbelo. Še dobro, da je v plenico le lulala, tako se sestra ne bo jezila koliko dela ima z njo. Počakala bo da pride tista, prijazna sestra ... Tista se nikoli ne jezi. " Ne zaspite, zajtrk bo " je zadonel glas. Saj je vseeno, če bi bilo po njeno ne bi jedla, a so jo vedno prisilili, da je odpirala usta in požirala hrano, katere nikoli ni videla. Včasih se ji je zaletelo, hrana je letela na vse strani, sestra pa je postala zelo jezna. " Ne znate odpirati ust? " je zavpila, potem pa je godrnjala dokler ni izpraznila skodelice ... Nahranila jo je, pogasnila luči in z velikim ropotom odšla. Zaprla je utrujene oči ...
" O, Bog, naj za vedno zaspim ...