Nekaj me žene

Nekaj me žene


Neka čudna sila me žene,
da gledam v vesolja prostor v sebi,
da štejem in preiskujem metuljčke,
ki ne mirujejo nikdar.



Norijo in razsajajo
v objemu pomečkanih rjuh,
mokrih od potu in človeških izločkov,
z ostanki pijače in hrane
pa z rumenim tiskom,
zmečkanim med odejami.



Ti pa mirno preštevaš svoje smrčke
pa dlake na prsih
in med stegni drobna jajčka,
prazna brez otroškega smeha.



Nad njima mlahavo bitje,
ki ne želi mojih metuljčkov,
ki se dela junaka na tujih prsih,
brez materinskega mleka,
uvelih od bojev s starko,
ki neusmiljeno prihaja.



Vesolje v meni je vedno tišje,
metuljčki hodijo spat,
kaos vse večji postaja,
sami izločki in smrad.


Lučka