Za... Kar nekaj

Za čast razsvetljenja in za Nemo zemljo- hvala ti.

En globok priklon in nekaj valčkovih izdihov; hit-hit-poočaas, hit-hit-poočaas.

Brez okitenih namišljenih šarmerjev, narcisoidnih blodenj ali kakorkoli pač se že oklicujejo.
Vonj Vesolja jim ni poznan. Vedo le, da niso... Niso nič od tega, kar mislijo, kar živijo.

Na dnu tornada spim. In se nič ne bojim. Spim.
Tvoji svetniki dvigajo najprej mojo haljo, nabodeno z meči in nato mesnato telo in nazadnje moj sen in moj Absolut.

Koliko se bo zlata v revščini razlilo in koliko cekinov bo ničnost rodilo?

V vozlih trdih niti- v življenje žrtvovani, v smrt posvečeni (, a ne za najvišje).
Dar trpljenja je le ukana človeštva. Je laž in je nekaj, kar pač ni. In radost je edino ime začetka in konca ničesar.

V areni- moji glasovi premrti in moji sinovi na ognju igre požgani. Umrti v kletki mrtvega sveta.